Transporter 2

Saga z avtosedežem še ni končana. Nasprotno. Zgodba je očitno iz uvoda prešla v zaplet in postaja zanimivo.

Včeraj smo ves popoldne po Trstu vohali za takimi in drugačnimi avtosedeži, a takega, ki bi nas razsvetlil nismo našli. Potem smo, tam okrog devetih zvečer, vsi razdraženi in z vonjem po tržaškem asfaltu, šli še v eno od naših trgovin z otroško opremo. Naš voziček je namreč končno prišel s servisa (servis za avto ti naredijo v enem dnevu, pri vozičkih to traja kakih 14 dni). In seveda smo hitro odhiteli ponj, da ga vsak slučaj ne pošljejo še enkrat, ker v tem primeru, ga najbrž ne bi več videli. In ob tej priliki smo pač pogledali še za avtosedež. Napaka. Ne vem, zakaj sem mislila, da bo to stvar petih minut....kakorkoli, spet se je zadeva prelevila v razpravo, kaj so na kateri univerzi ugotovili in česa ne, v razpravo o silah, pospeških in podobnih zadevah, za katere nisem kompetentna jaz, prodajalka pa še manj. No, na nevemkateri univerzi so skratka ugotovili, da je manj možnosti za poškodbe, če se otrok pelje v nasprotni smeri vožnje - tako, da gleda skozi zadnjo šipo ven (rajši razložim dvakrat, ker včasih, ko prebiram blog ugotovim, da še sama sebe težko razumem). Ok, to, da je na tak način možnost za poškodbe manjša, mi je bilo jasno že tam enkrat konec osnovne šole. Ne vem, kaj so na uni univerzi tuhtali toliko časa...preprosto, pri zaviranju te na tak način težje vrže skozi prvo šipo...Ali je tu kakšen "hakelc", ki ga jaz ne razumem???!!! In prodajalka mi je seveda ponudila tak avtosedež...za slabih 400 evrov. Vse vredu in prav...vendar, pokažite mi enoletnika, ki se bo pripravljen od tu do Splita vozit nazaj.... Kaj šele triletnika???!!!! Si predstavljate? Vsakič, ko bi ga vezala vik in krik (takrat bi mi verjetno že kam pobegnil in si mislil svoje), jaz pa:" Glej, to je za tvojo varnost, so na univerzi tako ugotovili....pravi znanstveniki...si lahko misliš?.... pa stric Newton je tudi tako rekel..."

In spet smo iz trgovine odkorakali praznih rok....vendar s polno glavo!

Pogojni refleks

Ko nam je v srednji šoli pri psihologiji profesorica (danes se mi smili) razlagala o oblikah učenja, sem rajši gledala skozi okno. Mislila sem, da je povezava z realnim življenjem enaka nič. Zadnje čase pa ugotavljam, da teorija klasičnega pogojevanja (to, ko je Pavlov prižigal luč in potem dajal psom hrano) drži. Če potem, ko vklopim mikser, mali ne dobi papice v petih sekundah, imamo vik in krik pri hiši. Si sploh ne upam miksat česa drugaga razen njegove papice. Ko stresam stekleničko mleka, mali že na dva metra odpira usta. Neverjetno, kako hitro se uči in povezuje stvari. Ves čas ima ušesa im oči na pecljih in ko sliši znani zvok.....hrana!!!! Gas!
Je pa tudi zanimivo to, da največ stvari povezuje, ko gre za hrano. To, da je polulan in pokakan, mu je španska vas... in vsakič ga na previjalni mizi obrnem na isto finto, pa mu do sedaj še noben pogojni refleks ni povedal, zakaj se gre. A ko je hrana v igri, takrat pa ja...takrat deluje vsaka siva celica posebej. Točno tudi ve, kdaj se mislim izmuznit pod tuš, čeprav nisem še ugotovila, kateri dražljaj mu to pove.
Zanimivo...očitno mu je najpomembnejša stvar hrana, drga najpomembnejša pa bližina...vse ostalo je daleč zadaj. In mi se pol ubadamo s tem, kaj vse otroci potrebujejo in kaj vse morajo imeti... A njim je vrstni red približno tak: hrana, mama (ta poskrbi tudi, da ne splesni rit....še bojlša pa je mama, ki ima dve polni joški), topla postelja in čimveč nasmehov...vsak dan....kajti na vsak nasmeh (no, skoraj vsak, če so lačni, to ne pride v poštev) se hitro naučijo nasmejati nazaj! Prvi pogojni reflaks...nasmeh da nasmeh!!! (čeprav se profesorica s to teorijo ne bi strinjala, ampak meni je všeč)

Transporter

Veliki transport se začne, ko poskušaš majceno bitjece iz porodnišnice spraviti domov. Če nimaš primernega jajčka, ti ga sploh ne dovolijo odpeljati (!!!). Prav je, da se za varnost maksimalno poskrbi, vendar mislim, da se z vsem skupaj že malo pretirava. Kje so vse generacije, ki so se vozile v fičkih, škodah prosto na zadnjem sedežu? So pomrle? Ne, verjetno imajo kako mikro okvaro med petim in šestim vretencem, vidno na posebnem CT-ju, ki je nastala zato, ker se iz porodnišnice domov niso peljali v najnovejšem avtosedežu z bočnimi zaščitami. In to je ugotovila skupina priznanih znanstvenikov inštituta iz Stockholma. Dajte no, lepo vas prosim!
Ravno sedaj se z mojim odločava za nakup novega avtosedeža. Ne razumite me narobe. Avtosedež je super stvar in je prav, da je. Ampak igranje prodajalcev in nasploh vsega kapitalistično naravnanega sveta na slabo vest uboge mame, ki pravzaprav pojma nima o avtosedežih in o raziskavah med petim in šestim vretencem, mi gre pa na živce. In tudi, če si je prebrala tisoč člankov o vsem skupaj, so te članke pisali isti zbujevalci slabe vesti in potem uboga, teče v trgovino in odšteje 400 evrov za avtosedež, tudi če bo cel mesec na kruhu in vodi. To ni prav! Sigurno obstaja vmesna pot, da je volk sit in koza cela. Vendar ti nenasitni zbiralci denarja vmesne poti ne poznajo.
Kljub temu, da ves čas iščem vmesno pot med "mora imeti " in "ni nujno potrebno", me ti trgovinski Lisjaki še vedno prenesejo okrog. In potem si dva dni doma ogledujem, za kaj za vraga se to potrebuje in skušam najti največjo možno uporabnost. Mali deklasira v dveh sekundah. Takoj ve, da zadeva ni uporabna za nič.Vendar vmesna pot obstaja. Da se dobiti tudi dobre stvari za manj denarja, vendar to na žalost vzame več časa.
In potem te "nafarbajo" pri avtosedežu še na drugi strani. Seveda, saj je bilo pol plače premalo. Zakaj ne bi pustil cele? Plače, seveda! Na ves glas ti razlagajo: " Saj vem, da je drago...vendar pomislite, otroka boste imeli noter kako leto in pol (do 13 kg) , to je dolgoročna naložba...." Navadno nakladanje. Moj mali ima pol leta, kakih dobrih 8 kilogramov. Pa ga poskušajte spraviti v jajček, ki je bojda do 13 kilogramov. Kar poskusite....Srečno!
In ravno nakaj dni nazaj, ko sem vohljala za novim avtosedežem in se mi je zdelo 400 evrov občutno preveč, me je prodajalka prepričevala, da je to zelo dolgoročno in se na koncu splača. Da ja to za varnost mojega otroka. " Saj vam je to najbolj pomembno, kajne?!"

Tri pike

Približno dve leti nazaj se je k meni preselila moja psička in takoj zatem (ali pa kar isti trenutek) tudi v moje srce. Priznam, je tornado poln enargije, nikoli ne veš, v katerem trenutku ga bo razneslo in bo z mahajočim repom in blatnimi tacami poskakal najbolj urejeno damo v Portorožu. Ampak imam jo rada točno tako, kot je. Posebno. Lepo. In tri črne pikice pod njenim gobčkom, ki ti jih zvečer nastavi, da jo počohaš za lahko noč.

Moram priznati, ko sem izvedela, da sem noseča, me je kar malo skrbelo, kaj bo z našo malo kužko, ki je bila navajena, da je moj center sveta. Pa sem ugotovila, da so bile vse skrbi odveč. Psi čutijo. Čutijo, kje je njihovo mesto, kdo jih ima rad in kdo ne. Nikoli jih ne pretentaš.

Vendar sem se vseeno šla priprave, preden se je mali rodil. Kakšen mesec prej sem v sobo dala koš za novorojenčka. Prej je bila v sobi le postelja in košarica, kjer je spala Lori. Mogoče zdaj kdo "blenda", ampak ona je spala z mano v sobi od prvega dne dalje. In nastavimo to čudo od koša poleg postelje, njeno košarico premaknemo za kakih 30 centimetrov vzdolžno ob postelji in gremo spat. In ona noče v košarico...Na koncu se je vdala, ko sem jo že skoraj z jezo napodila spat. Zaspim. Sredi noči me zbudi neznani zvok. Odprem oči in v medli svetlobi vidim, kako se premika koš. Nekdo ga je potiskal proti vratom, ko se je zataknil, pa spet nazaj...vsa iz sebe odprem luč in izpod koša pogleda kdo drug kot Lori. Tujek je bilo nujno potrebno odstraniti iz sobe. Zanimivo, koša z malim ni nikoli nikamor potiskala.
Ko sem bila v porodnišnici, je novopečeni očka vztrajno nosil domov plenice, krpice, cunjice, da se bo navadila na vonj novega člana. Pa me je vseeno gledala kot deveto čudo, ko sem po tedenski odsotnosti (njej se o razlogu najbrž sanjalo ni), prinesla domov malo štruco, ki je začuda še živa. In podobna ljudem. In diši po ljudeh, oziroma po njenih ljudeh.!!!....Boga, potrebovala je nekaj dni, da je vse skupaj sestavila. In potem prve noči....ona se uleže v svojo košarico in seveda pričakuje mir...ajej, kaj pa je to????...mali se je drl na vsaki dve uri in  potem ga nekaj prekladajo, se slačijo... Enkrat proti jutru je z glasnim vzdihom šla spat na svoje dnevno ležišče na hodnik. Ene parkrat....potem je samo še vzdihovala v košarici.

Ravno par dni nazaj sem poslušala žalostno zgodbo o kužku, ki so ga "morali" dat stran zaradi rojstva otroka. In vsa moraliziranja, da otroci in psi niso za skupaj...bljak! Vsakomur dopuščam svoje mnenje, pa tudi to, da s svoji življenjem in družino počne , kar se mu zdi prav. Ampak tisti, ki ni sposoben resnično imeti rad in prevzeti odgovornosti, je bolje, da nima psa, ne partnerja, niti otroka. Fanj je vedet, česa smo sposobni, preden uničimo življenje. Čeprav pasje. Ker čutijo.

Moj mali, moji domači, moja kužka...tri moje pikice, ki jih ne dam za nič na svetu. Vsak ima v mojem srcu svoje, drugačno mesto in vsi so nezamenljivi! Za vedno prvi...

Lekadol

Edino zdravilo (slava mu!!!), ki te spremlja skozi vse tegobe, dokler dojiš. V vseh njegovih različicah seveda. Kar naenkrat postane Lekadol najboljši za vse. Če te boli glava - Lekadol; če si prehlajen - Lekadol; če te boli trebuh -Lekadol; če ne veš kaj bi - Lekadol.....Prej se mi še sanjalo ni, da je njegov spekter delovanja tako širok
Z malim bitjem tudi bit boln (po naše bolan), ni več isto, kot je bilo prej. Če pustimo zgoraj omenjeno edino možnost blaženja težav ob strani. Ampak to moram povedati...ko me je maltral seneni nahod, mi je v lekarni tudi predlagala Lekadol...."Če dojite, pol pa nimamo nič primernega....Lekadol vzemite." In potem odkrivaš čudežno delovanje te učinkovine in se hkrati sprašuješ, če je tudi to vredu in ne morda kakšen promil pride v mleko in na koncu spiješ čaj, v upanju, da bo tvojemu glavobolu rekel vsaj :"Živijo." In mu ne reče...nič...tišina...samo glavobol. Ok, dovolj o Lekadolu. Medtem, ko skozi megleni glavobol in kapljice znoja (prej sem si namirila 38 stopinj temperature) pišem te besede, se mi po glavi podijo čisto druge misli, kot kake dve leti nazaj v podobni situaciji. Zdaj ves čas mislim na malega in ne nase. Kaj bo če ga okužim? Sem mu isto dobra mama kot bolna mama? In potem te grize slaba vest, ker ga bolne dni dvakrat več previje fant. Pa bi ga mogel vsak dan. Joj, kako smo kure, te mame! Mislimo, da se bo brez nas podrl svet, če en dan odklopimo! Vendar se ne! Ne boste verjeli, celo našim malčkom se ne vstavi čas in ne zbolijo, če ne nadziramo temperature vsake papice! To so žilava bitja....pomislite vendar, kako so prišli na svet. Če te to ne ubije....te tudi papica iz hladilnika ne bo.
In tu so potem še ostali, ki so me prej tako lepo crkljali, ko sem zbolela. Zdaj pa: " Boš lahko dojila, ker si bolna?...Boš lahko sama z malim?.....Si prepričana, da ne bo zbolel tudi mali?..." Kje sem tukaj jaz? Kje so čajčki, juhice? Ni, ni...nisem več v centru pozornosti. Še Lekadola nihče več ne prinese. "Rajši ne, saj veš, vse gre v mleko." Grrrrrr!!!!!

Pleničke je prala.....

Vendar ne pri mrzlem studencu. In tudi jih ne pere sama, ampak jih pere pralni stroj. Čeprav z muko, jih je zaenkrat še vedno opral. Ampak mislim, da nima nič osebnega s plenicami, problem je po mojem v karakteristikah drugačnega kova.

Odločila sem se, da napišem nekaj vrstic o toliko premlevanih pralnih plenicah. Tema, mogoče za marsikoga nezanimiva, vendar če malo pobrskate po Googleu boste videli, da se malo manj kot pol sveta ukvarja s tem. " Zakaj ja? Zakaj ne? Kakšne so razlike....????" Moderni svet si kar naenkrat postavlja kup starih vprašanj. Dobite cele tabele primerjav med pralnimi in pleničkami za enkratno uporabo, da ne govorimo o forumih...bolje ne začet brat, ker na koncu ne veš, kje maš rep, kje so plenice in kaj je sploh pralno. Tako, da nima smisla, da še jaz tukaj neki filozofiram o značilnostih, oblikah, barvah...izbira je ogromna in internet jo ponuja z odprtimi rokami. Bolj se mi zdi namreč pomembno reči par besed o njihovi uporabi nasploh.
Sama sem se odločila, da poskusim s pralnimi plenicami že med nosečnostjo. Pa da ne bo kdo mislil, da so to tiste krpe v katere so nas povijale naše mame. To so luštne krojene pleničke, ki so pisanih barv, z napisi "eko ritka" in sploh zelo spominjajo na obično pleničko za enkratno uporabo. Mojemu najprej ideja ni bila najbolj všeč, ampak sem tukaj zmagala (JES!) in sva naročila 6 komadov, da poskusiva, ko se mali rodi. In ko je imel mali kake 3 tedne sva začela s poizkušanjem. Po začetni nesigurnosti se je zadeva zelo obnesla in sva dokupila še kakih 10 komadov. Moram rečt, da zadeva kar teče in zaenkrat sem z vsem skupaj zelo zadovoljna. Ko kam gremo seveda ne guram s sabo pralnega stroja in bisage plenic...tako zatežena pa spet nisem! Tako ali tako pralni stroj še doma komaj živi!

Tisti, ki se morda za to odločate, ne računajte na podporo domačih in okolice (no, moj ljubi je bil pri meni izjema-še enkrat hvala). Vsi vidijo v tem kup sitnosti, ovir, problemov, okužb in vsi so en velik : Zakaj? Ampak moj odgovor je: "Zakaj pa ne?" Če s tem samo majčkeno pikico pomagam naravi, še manjšo pikico naredim za zdravje mojega Sončka, se splača. In stojim za tem!
Koliko je stvar pogosta? Kljub bombandiranju interneta s pralnimi in bombažnimi plenicami, sem edina, ki se poznam, da to počne. Pa poznam kar nekaj mladih mamic. In tako je tudi prav....vsak ima možnost izbire, ponudba je velika in vsak ima svojo glavo, da se z njo odloča.
Zakaj vztrajam? Zato, ker je lepo videt luštkano, pisano ritko moje Bibe. Zato, ker je grdo videt kupe smeti povsod okoli nas. Zato, ker sem z njimi odkrila tudi nove, cenejše in čistejše načine pranja. Zato, ker je tako lepo videt vrsto pisanih plenic, ko se sušijo. Zato, ker tako malokrat prepuščajo in zdržijo celo noč.....Pa še bi lahko naštevala.Povsod najdeš prednosti, če jih poiščeš; slabosti se pa tako ali tako pokažejo same.

Koliko je dela? Nekaj več kot s tistimi za enkratno uporabo ga je. Vendar saj veste, kako je....v življenju vse prej ali slej postane rutina. In ko stvar avtomatiziramo, nam ni več težko.
Jaz sem zaenkrat še vedno za stvar, kakšne namene ima moj pralni stroj, bomo pa še videli!

Ljubo doma...mi pri Ljubotu!

Pa smo spet nazaj...oziroma naprej v dobi interneta, televizije, dnevnega časopisja in podobnih stvari...Žal pa vse to ne domuje skupaj s kristalno čistim morjem, zibajočim čolničkom s super hladilno torbo na krovu, prašnimi potkami, ki vodijo v božanske uvale....Tako je! Čas za zibajoče čolne je omejen in smo spet tu, povezani, zasidrani....tako kot pač očitno mora bit....bolj kot bežiš, bolj te neke čudne korenine vlečejo nazaj...lahko nočeš, ampak na koncu si vedno tu!
No, pa da ne boste mislili, da je bila stvar tako perfektna, kot se sliši na prvo uho. Saj v bistvu ne vem kje naj začnem...najbolje bo da kar pri vozičku (Za slabih 900 evrov!!!!!!), ki se je prvi dan dopusta odločil, da se on ne gre več. In  Tip se zablokira, na lepem...zadnje levo kolo se ni premaknilo niti za milimeter več. In z mojim predragim gurava, stiskava, preklinjava....ampak kolo se ni vdalo.Malemu pa se je cel proces zdel zelo zabaven. In potem gre moj predragi v edino trgovino v kraju, kjer smo bivali, spraševat za "šravfenciger"....dobro, da nisem videla tega filma, ker bi crklna od smeha.Prodajalka ga je gledala, kot bi padel z lune in si najbrž mislila: Pa šta tebi to treba...Več si pomojem ni mislila, ker se ji ni dalo. Že tako mi je ves čas šlo na smeh, moj pa me je gledal z unim ubijalskim :"Nehaj!!!" In smo ugotovili, da mogoče ena trgovina na otoku celo premore orodje, vendar je bila tisti dan zaprta...in midva naslednje jutro navsezgodaj v akcijo. Orodje dobila, ne samo "šravfencigra", tudi klešče...in potem je moj dragi dva dni šravfau, preklinjal, dopustil vozičku, da mu je zlazel v zadnji živec...ampak je uspelo! Sicer smo bili do konca dopusta brez zavor, pa to sploh ni bilo relevantno. VOZIČEK SE JE PREMIKAL! Ko sva ga danes peljala na servis (Ja, servis za vozičke tudi obstaja!), sem mislila, da bo moj s pogledom ubil nič krivo uslužbenko, ki se mu je smejala izza pulta. Ko bi ona vedela....

Poleg tridnevnih težav z vozičkom pa se je zgodilo še par drugih stvari...tako, da ni dolgčas! Najprej...MILIJON muh! Ampak ne vem, če nista bila dva, milijona namreč....Lani so naju j***** komarji. In midva letos oborožena z vsemi možnimi sredstvi proti komarjem, a komarja niti enega, ampak MUHE. Ne moreš, da verjameš. Težave nama je delala tudi smola, ki vedno kapne tam kamor ni treba, na primer na avto, malemu na veko (da ne napišem v oko, ker mi ga poberejo)....Avto je tudi utrpel svoje posledice. Ozke ceste do uval (če se temu sploh reče cesta), je namreč plačal on. Pa še eno bližnje srečanje z divjo in prerivajočo domačo kripo je doživel, pa na srečo ni bilo hudega.
Ja, tako je to! Ampak na koncu, hvalabogu, vedno štejejo pozitivne stvari...na muhe pač pozabiš, saj se jih na slikah ne vidi (razen kakšne profesionalke). In človek bi šel takoj nazaj.

Preden dokončno zaprem leptopa in se odpravim na (vsaj mislim) zaslužen dopust, naj napišem še nekaj stavkov. Sicer bodo verjetno bolj kratki, ker res ne morem več in komaj čakam, da jutri pomočim noge v prelepo dalmatinsko morje. Kakorkoli, priprave so bile res ubijalske in najin avto že sedaj komaj diha, ne vem kaj bo jutri navsezgodaj, ko krenemo na pot.
Danes je za mano ubijalski dan, poleg tega, da sem ves dan pakirala, je bil mali še siten in največja jokica v Kopru. Ves dan je hotel viset na joški, jaz pa dela čez glavo. Toliko sem se trudila, da sva se začela dojit, zdaj pa večji kot je, bolj bi cuzal, če bi se dalo tridesetkrat na dan. To je, kot vse kaže, moška usoda, da celo življenje jokajo in hlastajo za joški. Pa če kaj priteče ali ne. In potem nikoli niso zadovoljni, enkrat je premalo, mogoče so premajhne, nesimetrične, preveč teče.....ok, mogoče sem malo zašla...najbolje bo da grem spat, ker glava že počasi odklaplja.
Lahko noč! Pa sanje polne mleka, takega in drugačnega. ;)

Lahko noč! Pa sanje polne mleka! Hahhahhaa.