Neki se cedi

Čeprav ne vem, če je cedi res pravi izraz...verjetno je boljši izraz teče, mogoče celo poplavlja iz ust mojega malega bernardinca (To duhovito ime mu je dala mama od sotrpinke iz porodnišnice). Ja, tako je to pri nas...slino bi lahko izvažali v cisternah...ampak, ni samo to ...slinjenje je malemu zelo zanimivo....Si lahko mislite?! 1000 igrač, ki jih ima okoli riti ni toliko zanimivih kot brkljanje s prstom po lužici sline. Pri nas bi lahko imeli moto v tem stilu..."Gledati vašega malčka, kako s prstki lužico sline spreminja v jezero: Neprecenljivo!...za vse ostalo je tu Vileda in pralni stroj."

In kljub temu, da smo se oborožili z vsemi možnimi modeli slinčkov, je mali pravi profesionalec in ne glede na to, kako ga zaščitiš in zaviješ v vse mogoče pripomočke, je vedno moker in poslinjen.Tako kaj hitro kopni kup čistih oblek in romajo v koš poleg pralnega stroja. Mislila sem, da si bo ubogi pralni stroj končno lahko malo oddahnil, ko ni več toliko tetra plenic, bruhic, ko kakica več na beži....ampak vedno je za ovinkom nekaj skrito...me prav zanima, kaj se skriva na naslednjem križišču ali kaj bo zgodba po slini. Pralniega stroja nabrž ne tako zanima....


Vendar...nekaj pa je le pozitivnega...sline in oslinjenih tal se na slikah (večinoma) ne vidi...in tako bo tudi ta čar kmalu potem, ko bo minil, utonil v podzemlje pozabe...dobro, da smo ljudje tako narejeni!

Trenutek

Še en vikend je švistnil mimo in že ga ni več...oziroma sem jaz zdrvela mimo njega...super vikend!!!! Vendar...nekaj mi ne da miru...je samo to, da je dogodek oziroma čas lep, predpogoj, da hitro mine ali je tu kakšna druga, meni nepoznana finta...stvari se obračajo tako hitro in na koncu ugotoviš, da je čas enega vikenda niti omembe vredna zadeva...po drugi strani pa, so vsi spomini vezani na neke kratko omejene dogodke in le redko na cela obdobja našega življenja.

Res ne vem, kam se temu času tako mudi in...kot da to ni dovolj, ga še sami preganjamo...vedno si delamo neke plane in potem čakamo ta težko pričakovani dan, kar preskočili bi dneve, zažgali koledar, da čim prej pride "dan D" in potem se čudimo, da je vse skupaj hitro minilo. Seveda, če smo sami pognali čas skozi okno, če nismo znali uživati v sladkem pričakovanju, če nismo pustili sladkobi, da počasi pride do nas, če hočemo vse ZDAJ in TAKOJ! In potem te zadeve prehitijo...tako sem naivna ta vikend v gostilni spraševala za rezervacijo za kakšne tri mesece vnaprej, in še to prepričana, da sem super zgodnja, a oni polnijo oktober naslednje leto....Halo? Kako naj  danes razmišljam o tem, kje bom malemu naredila žurko za 15. rojstni dan? Za njegov prvi sem namreč že prepozna...Si predstavljate?! Se hočeš poročit in moraš termin zabukirat kaki dve leti prej in potem si zlomiš nogo ali pa ti šef ne da dopusta... Konec koncev, kako lahko ljudje sploh razmišljajo o tem,  kaj bodo počeli čez dve leti in to o vseh detajlih...kaj bodo jedli, pili, kakšne barve prtičke bodo imeli in s kakšnim papirjem si bodo brisali rit...Ni to malo pretirano?!


In kje je tukaj DANES?! Kje je TA TRENUTEK? Ga že ni več...za vedno je utonil v pozabo, ker se ukvarjamo s tem, kakšen lak na nohtih bomo imeli 15. julija naslednje leto...in potem se nam dogaja to, da tečemo po pamperske v trgovino, ko pridemo nazaj mali že sedi na kahli; da zamudimo prve besede naših malih Sončkov, medtem ko po internetu iščemo primerno lokacijo, za praznovanje njihovega 3. rojstnega dneva; da ne vidimo dnevov, kako se poslavljajo in utonejo v mrak...za vedno in vsak dan znova!

Prada

Ponavadi ne prebiram tračev, preprosto nimam ne časa niti volje, da bi se ukvarjala z drugimi življenji. Ampak ko imam pred sabo tako "bukvo", da ti lahko zlomi nogo in se utapljam v informacijah, vse kar je rumeno kar samo skače v oči...normalno, da me bolj zanima, kaj jeMadona, kot pa kupi informacij o hematogenem osteitisu, rupturah mehurja in osteoporotičnih zlomih. Pa bi blo boljše temu svetu in meni, da bi rumeno sijalo samo sonce....
Včeraj sem namreč prebrala veleumno izjavo zvezdnice, ki trdi, da njena dvomesečna hčerka obožuje Prado oziroma, da ima Prado najrajši ( Če to prav razumem pomeni, da jo vlači po vseh možnih štacunah...ops...butikih...in ne obiskujeta samo Prade.) Novopečena mamica naj bi namreč začutila, da se mala v Pradi počuti kot doma. Ma dajte no mir!!!! Mala ne ve niti tega, kdaj ima usrano rit, komaj loči svetlo od temnega in edino kar res vidi, je mamina joška...( Čeprav nisem prav prepričana, da ta specifična malčica res vidi mamino joško). Kako naj bi šlo to skupaj z modnim poznavalstvom, nisem še ugotovila....Mogoče je dovolj le to, da se rodiš dovolj usekani mami...
Saj ne trdim, da je to ta ženska res izjavila, ampak kdorkoli je dvomesečnega otroka naredil za ljubitelja Prade, je idiot. Ampak namen je pa vendarle dosežen, govori se, tipkam, tipkajo tudi drugi in popularnost raste....cekini padajo v žep...In mala? Ona ne bo nikoli zares otrok. Nikoli se ne bo igrala z drugimi otroki na ulici, nikoli strgala hlač na sosedovemu dvorišču, nikoli se ne bo igrala skrivanja z mulci iz soseke...ampak...ima pa Prado! Vsak nekaj...

Prioritete

Še kako dobro leto nazaj sem si tri dni pred izpitom razbijala glavo...ne jedla, ne spala, vegetirala pri knjigah do zadnjega trenutka in se potem vsa neprespana, s podočnjaki do kolen odvlekla na izpit....sedaj pa tri dni pred izpitom brez kančka slabe vest razdajam svoj čas blogu, še prej sem brez kančka slabe vesti visela ob malem, da je končno zaspal (Ne vem, kaj se mu dogaja v tem nočnem svetu, ampak noče vanj!)...Ja, ko enkrat dobiš malega škrata, postane to daleč najpomembnejša služba in prva prioriteta...in kar naenkrat ne razumeš več, kako te je lahko en izpit pregnal na školjko ali izmozgal iz tebe vsako kapljico energije in samozavesti, saj je vendar samo izpit in nič drugega in čez kakšen mesec je naslednji rok....

Včasih, ko sem brala kake osladne članke o vlogi materinstva, o tej najpomembnejši in nazahtevnejši vlogi na svetu, se je v meni dogajalo nekaj med smehom in slabostjo....boring...obupno dolgočasno nakladanje...Danes na to gledam nekoliko drugače, čeprav so ti članki še vedno nakladanje...prav zanimivo je, kako se ti v trenutku, ko postaneš starš, zdijo prej tako pomembne in neodložljive stvari, kar naenkrat preproste in enostavne...kako kar naenkrat nekatere stvari izgubijo težo, tvoja tri kilogramska kepa pa pomeni tono skrbi in tono veselja. Le kje naj se tukaj prerinejo druge skrbi? Niti milimetra prostora...

Ena stvar pa se ni spremenila...na izpit se še vedno odvlečem vsa neprespana, edino podočnjaki variirajo med eno in dvometrsko vlečko....ni kaj...malega ne zanima do katere ure sem se učila, niti ga ne zanima moja snov iz kirurgije...on hoče flaško ob treh zjutraj, on hoče klepetat ob sedmih zjutraj...ja. on hoče mamo! MAMO ne glede na njene ambicije, njen priimek, stanje v denarnici, inteligenco ali prioritete! In tukaj se začne poglavje o zahtevnosti besede Mama....

September

Septembri so vedno imeli nek poseben čar...začelo se je šolsko leto in kot mulki se mi je vedno zdelo, da je cela večnost do naslednjih počitnic...v Brdih se je ves september vrtel okrog trgatve, na faksu (kjer sem še vedno) pa okoli izpitov....Vedno sem z otožnostjo preštevala lastovke na električnih kablih in poslušala škripanje iz telovadnic....kot neko zatišje pred nevihto...kot da ti nekdo še nekaj da in potem odide...do naslednjega rojstva, do naslednje pomladi.


Ja, tak je ta september in letos ni nič drugačen...v zraku je vonj po grozdju, vonj po višku in vonj po odhajanju....za mojega malega otročaja pa je to prvi september....Le kakšni bodo njegovi septembri? Bodo drugačni? Bomo poskrbeli, da bodo lastovke še vedno na kablih, da bo tudi čez petdeset let listje še vedno rumenelo? Ali bomo vrgli vse skupaj v smeti in se v njih zadušili?!! Izbira je naša...

Septembri so še vedno isti...niso mi všeč...in hočem, da tako ostane....hočem, da lastovke odidejo, da se grozdje lepi med prsti, da listje odpade in da damo možnost naravi, da umre...do naslednje pomladi...hočem, da v telovadnicah še vedno škripa in niso otroci samo za monitorji, da se iz ulic sliši otroški smeh, da zapiha ledena burja, nas zavije v jope in stisne k peči...
Kaj bo z našimi malimi Začetki, če jim vse do vzamemo? Jim imamo sploh pravico vse to vzeti? Mar si zanje ne želite, da občutijo september z vsemi njegovimi odtenki?! Si ne želite, da naše male škrate prva jesenska burja prežene iz dvorišča v hišo, k vam v objem?! In nenezadnje... si ne želite, da bodo nekoč vaši vnuki z drobnimi prstki stisnili kepo snega in vam jo zalučali v ostareli obraz?!

Malo sentimentalana, ampak saj veste, september...

Sindrom Nona

Sindrom = znaki, ki se skupaj pojavljajo pri kaki bolezni (po medicinskem slovarju).

Sindrom Nona = sindrom, sestavljen iz množice znakov, ki se pojavijo, če je mali preveč pri nonah; znaki se pojavijo dan po tem, ko ga odpelješ od none; stanje je reverzibilno, normalizira se v dveh do treh dneh, vendar se po naslednjem stiku z nono, babico ali staro mamo takoj spet pojavi. (po meni)
Glavni simptomi in znaki značilni za sindrom so: sitnarjenje, če ni nonstop v naročju; papica, ki je bila pred obiskom pri noni zakon, ni več niti za na žlico, kaj šele za v usta; čaj lahko pije mama, sok je zakon; če je prej zaspal ob dveh popoldne, zdaj sigurno ne bo (noni verjetno ta ura ni bila všeč), če se je prej mali vsaj toliko zamotil v stajici, da si obesil perilo, zdaj tega ne zna več; .....in še množica podobnih....znak, ki me pa vsakič najbolj razžalosti, je ta, da se moj nasmejani in veseli sinko spremeni v sitno in žalostno kepo, ki ji nič ni prav.

Tako je to pri nonah....logika non je nekako taka :" Kaj bo smrklja meni solila pamet, kdaj naj mu dam jest....trije so zrasli, hodijo v službo in so živi...a za malga pa kar naenkrat ne znam več poskrbet..." ....In vi lahko razlagate, vendar razlagate zidu....nima smisla. Verjamem in vem, da so naše mame za nas enkratno poskrbele, vendar ko postanejo babice, jih okuži nek čuden beba virus,pretirano se ponežijo, pootročijo in to je glavni vzrok za Sindrom Nona. In potem so neskončno užaljene, če jim rečeš, da česa ne delajo prav.

Pa kaj, naj jim bo....mali ima nono neskončno rad in ona njega še bolj....to pa je konec koncev edino kar šteje!
Dobro, da je sindrom minljiv!

Rapidna rast

Ko se mi res zdi, da ne morem več in bom zaspala nekje med štedilnikom in mikserjem, vedno od nekje za mano pricaplja še kanček moči, da dokončam še en dan in danes sem si rekla :" Blog me po moje ne pozna več ....moram, moram napisat par besed!" Tako da, če se vse skupaj konča na črki i, ne se sekirat...nisem doživela nobenega napada, niti ne gori hiša...samo spimmmmmmmmmm....

Med tem časom, ko se je dogajalo naše potepanje po nepovezanem svetu, se je zgodila neverjetna, rapidna rast. Res neverjetno in čudovito očem mame opazovalke. Do sedaj se je mali eno stvar naučil in potem to vsak dan vadil kaka dva meseca, preden je sploh pomislil, da se lahko nauči kaj novega...sedaj pa, en dan na kolena, drugi dan se gunca, tretji dan že piči rikverc kot raketa.......en dan "aaaa", drugi dan "taaaa", tretji dan "tatata", četrti "tatetata".....Joj, zdaj si najbrž mislite.."Mater, se je ta ženska pobebila?" Ja, priznam...sem se...in tudi priznam, da me mali na momente celo prehiteva...mislim, da je še mikin škrat, ki nikamor ne more in pol kresne s postelje...ko ga podložim z vsemi možnimi blazinami, ugotovim, da sedi kot mož že kaka dva meseca...ja ni kaj, taka sem...vendar samo za njega....mojega fanta zaenkrat ne podkladam z blazinami in sosedu ne pojem Hude mravljice....
Neverjetno je tako od blizu opazovati, kako tako malo novorojeno bitjece postaja pravi mali možek....kako mu raste zobek za zobkom (zdaj jih ima že 7)...no, kako bi slino lahko izvažali v cisternah verjetno nobenega ne zanima...kako se mu gostijo in rastejo lasje (če pozna kdo kako posebej potrpežljivo frizerko , naj mi javi!)...kako se mu bistri pogled (predvsem v smeri kako čimbolj izkoristiti vse okoli sebe, da ga čimveč nosijo)...kako mu rastejo prstki in se končno ne bojim več, da bi mu med striženjem nohtov odrezala še pol prsta...ja, moj miškulin počasi osvaja svet!