Oditi ali....?

Moje današnje razmišljanje je spodbudil članek v Dnevnikovem Objektivu, kjer pisec razmišlja o stanju v državi, dolgovih, predaji oblasti in morebitnem odhodu v tujino. Priporočam. Res lepo napisano, boleča resnica pretopljena v ostre, učinkovite besede, ki brez dolgovezenja povejo vse, za kar stojijo... upam le, da bodo naletela vsaj na kak par oči, gospodarja, kateremu so resnično namenjene....

Oditi ali....
ostati? Ljubim Slovenijo! Slovenija je moj dom, moj mali Svet, vse moje poti se začnejo in končajo tu, vse sanje povezane s Primorsko....vendar niti slučajno ne podpiram tistih, ki mi hočejo vse to vzeti, tistih, ki so stezice zadolžili še za moje vnuke, tistih, ki jih ne zanimajo lastni otroci in tistih, ki so nam ukradli iz rok in danes povečujejo davke, da nam porežejo prste....

Oditi ali...
ostati? Z možem sva zaposlena, pa si niti avta ne bi mogla privoščiti, če ne bi vskočili starši...oba imava službe, pa nama "kafetira" predstavlja luksuz, ki ga raje pustiva v trgovini na polici....nove zimske copate je potrebno dati v plan vsaj mesec prej....Kam smo prišli?! Kaj pa tisti, ki nimajo služb, upokojeni?!

Oditi ali...
ostati? Se spomnite intervjujev ob nedeljah zvečer na RTV-ju? Vedno so nam kot zgodbe o uspehu predsttavljali ljudi, ki so odšli v tujino. Kot da se v Sloveniji ne da, kot da tukaj ostanemo samo zgube in nesposobni. Vedno sem verjela, da si res car, če ti uspe doma, da združiš dom z uspehom...Koliko časa bom to še lahko verjela?

Oditi ali...
oditi? Takrat, ko ne bo več možnosti, bomo preprosto spakirali kovčke in šli! Če ta država noče našega časa, znanja in davkov, jih bomo prodali drugam...namesto, da bi rojevali Sloveniji nove davkoplačevalce, jih bomo darovali Avstraliji, Nemčiji ali Angliji, pač tam, kjer nas bodo sprejeli...naši otroci bodo postali otroci Sveta! Ne, ne mislim, da bo lahko, vendar bomo vsaj vedeli, zakaj je težko!

Oditi ali....
oditi? In ne mislite, da ne bomo več pomnili stezic, potočkov, mineštre, kozolcev in Triglava! Zase vem, da se bom do zadnjega dne sprehajala po poteh slovenske transverzale, pa čeprav samo v mislih...tega mi noben gospodar ne more nikoli vzeti!

Pa bo Slovenija brez vseh nas, ki bomo odšli, še vedno isti dom?!

Nasmehi

Zunaj je turoben zgodnje jesenski dan....dež se bo vsak čas prelil čez rob oblakov...v nosnice se preriva vonj po vlagi in razpadu....veke bi najraje zlezle skupaj in se zavarovale pred slovesom....

....prenosnik na mizi požira moj čas, net preguljen, le še zasušen rjav obroček na dnu priča, da je bila v šalici kava, kužka pri nogah sanjata sanje velikih kosti in jaz....

...pregledujem nasmehe! Oči se razprejo, veke dobijo moč, dan smisel in noge voljo, da se odpravijo v kuhinjo po novo zalogo kave!

Prst vedno hitreje klika po miški in odpira mapo za mapo, izlet za izletom, čas za časom....iz slik me gleda vesel obrazek, ki se smeje v vseh letnih časih in mi direkt v žilo toči voljo tudi do takih dni, ki bi jih najraje pozabil in prespal....

BMW

Mali navihanec, mož in moja malenkost smo bili pred kratkim na odprtju novega lokala v centru Kopra. Vabilo je pač vabilo in kaj češ....sama bi se na petek popoldne raje zavila v deko ali pa obula superge in s psi spoznavala vegetacijo v bližnjih gozdovih....ampak ni kaj....če se mora, ni težko...Malemu je pa to super fino! Več je ljudi, več je možnosti, da ga kdo gleda, najboljše pa je, če ga gledajo vsi! V mojih genih gotovo ni zakodiran "center pozornosti" in če se ta lastnost deduje, imamo krivca....

Z možem sva sedela pri mizi v lokalu, kramljala med seboj in ignorirala polne mize na terasi....vsake toliko je prišel kdo mimo naju in se na poti do WC-ja čutil obvezen, da nama dela družbo....mali pa se sploh ni zmenil za naju, srečen, da ima še plenico na riti, mu niti na stranišče ni bilo treba!...skakljal je od mize do mize, vneto pripovedoval, pel in igral največjega frajerja v Kopru (s plenico riti).

Večino časa z možem niti nisva vedela, kje točno je, le obiskovalci WC-ja so nama sporočali koordinate, kje se nahaja najin sin....pa je čez nekaj časa le prišel, pritekel k meni, mi v roko potisnil avtomobilski ključ in rekel: "Na mama BMW-ja!"...ja, v rokah sem držala čisto pravi BMW-jev ključ...pa sem mu rekla: "Nesi to hitro nazaj, kjer si vzel!" On pa razočarano: "Kaj ne boš vzela?! Ne gremo domov z BMW-jem?"

Kaj smo izbrali?

Kolikokrat se ustavimo na svoji poti skozi mesto, obrnemo za 180 stopinj in pogledamo prehojeno pot?! Kolikokrat seže naš pogled višje, na pisana pročelja hiš, med rdeče strehe in vitke dimnike?!

Najbrž zelo redko. Hitrih korakov drvimo po tirih in z mislimi med granitnimi kockami iščemo KRIVCA....krivca za vse, kar ni po naših željah, krivca za to, da moramo v službo, da si ne moremo privoščiti najnovejše obleke v Zari, krivimo tistega, ki si je izmislil konfekcijsko številko 0 za naše razbolele mišice in prazne želodce, okolje zato, ker je pridelalo raka naši babici, cvetni prah za nahod, krivimo šefa v službi, ker je tog, iščemo nekoga, ki bi prevzel odgovornost za vneto ritko našega otroka....med granitnimi kockami skačejo na plano mali in veliki spomeniki našega nezadovoljstva....

Toda kaj smo izbrali?! Sive kocke ali rdeče strehe?

Prejeli smo blago, eni boljše, lepše, z vzorci, nekateri celo svilo, drugi čisto navaden bombaž, material so nam priskrbeli starši in predniki....škarje, šiviljske metre, pisane krede, šivalne stroje, niti, gumbe in zadrge...toda svoje življenje KROJIMO sami....z blagom in pripomočki, ki jih imamo na voljo krojimo, šivamo in ustvarjamo vsak dan in s to obleko se postavljamo pred svetom....ni krivca, če je nismo sešili, je le mraz, ki nam izgloda kosti!

Sto let

Bližamo se tretjemu letu in s tem obdobju trme, uveljavljanju lastne identitete in Jaza. Ker je "R" že na jeziku, trma pa seveda v korak z njim, me je obdobje nekako prehitelo...nisem pričakovala na ljubeznivo prigovarjanje jeznega in srboritega cepetanja z nogami in upora v stilu: "Jaz bom!"...ti se pa slikaj....

Včeraj je mali trmoglavec srečal malo starejšega vrstnika, ki je navdušeno razkazoval svoje strelno orožje v plastificirani preobleki, z njim veselo oponašal vojake v ameriških filmih in spuščal prvinske krike....in naš se je navdušil nad njim in njegovim orožjem....vendar se je soočil z odporom in uporom v obliki čudne mame. Kajti zame je puška puška, pa čeprav plastična in že tako se soočamo s presežkom nasilja počez ves svet. Da bi to spodbujala s plastičnimi imitacijami, mi na kraj pameti ne pade.....pa je sine poskušal najprej pri mami, nato pri očetu in spet v krog in dobil od mame končni
odgovor:  "Sto let ti tega ne bom dovolila!"

Nato pa je hitro tekel k očetu in mu navdušeno povedal: "Tati, čez sto let bova lahko!"