Črtica

Saj ni res...pa JE!!! Še kako je res...ko sem včeraj zagledala dokaz (saj ne, da črtice nisem pričakovala), je moje možgane oblila neka čudna tekočina, ki mi niti razmišljati ne pusti preveč. Meni očitno narava nikoli ne da časa, ker ve, da si lahko premislim...še prehitro...
...in zanimivo, še posebej sedaj, ko imam dokaz, se spominjam vseh tistih stvari, ki sem jih verjetno iz nagona po preživetju, takoj, ko so minile, potisnila v podzavest...in kot zakleto, sedaj imam na oddelku same take otroke, kjer je bila narava malo na dopustu in je zamudila datume ali pomešala celične strukture...Vem, da bo težko, nič romantičnega trenutno (no, sploh nikoli nisem) ne vidim v tem, ampak upam, da mine, tako kot mora in mi narava ter ljubezen podarita še enega čudovitega potomca.

Niti možu nisem še povedala za novico, mislim, da blog lažje prenese, itak mu na kraj pameti ne pade, da je prvi izliv (meni znan) po nekaj mesecih, takoj padel na plodna tla...bogi, ravno se je veselil, da bo zdaj malo več seksa, ker bova delala na potomstvu in preden sva zares začela, sta se v najina življenja prikradla dva zajca in nama prekrižala načrte. Noro! Verjetno je najbolje tako, ampak trenutno...ni važno...je, kar je!
Edina, ki ve oziroma čuti, je Lori. Ona me nadleguje že kakšna dva tedna, ko ima le priliko počiva na mojem trebuhu, me neprestano gleda direkt v oči in izkoristi vsako minuto, da se lahko stisne k meni...ona je prva prižgala žarnico...ona je živalski podaljšek mene, najboljši pes ever!

Kakorkoli, zarodku želim le varno pot...pot na svet ter skozi življenje naprej ali do konca, kakor bo verjel. Resnično upam, da nam s skupnimi močmi uspe!

Napisano 6.3.2015.

Zamuda

Čakam na gospodično in se mi trže od hormonov in vetrov, črevesje je že petdeset krat danes odplesalo svoj čačača...danes bi se moralo "uliti" in glede na to, da sem v preteklosti po moji menstruaciji lahko ravnala uro...hmmm...in še sama ne vem ali bi raje, da pride in v miru pošteno nazdravim za svoj 30. rojstni dan, kot se spodobi in je pravično, ali bi raje, da je ni...naslednje leto in potem spet leta in leta.
Skoraj si bolj želim to drugo, vendar vem, da pride s posledicami v paketu...in to velikimi (kake tri kile in pol na začetku)...in skrbmi...tudi velikimi oziroma še večjimi (vsaj za trideset let).

Nikoli se ne morem nobene stvari res vzhičeno veseliti, ker je vse en konglomerat (se še spomnite geografije?!) pospešenega utripa, iskric v očeh, neprespanih noči, objemov, gastritisa in trdega dela. Leta in leta plezaš, režeš, trgaš, da prideš do vrat, z zadnjimi močmi zgrabiš za kljuko in odpreš....globoko vdahneš, se naužiješ razgleda, zavihaš rokave, zavežeš čevlje in brez, da bi pojedel malico, začneš vratolomen spust ali vzpon na višjo goro....in veselje? Je, vedno s tabo, po vsaki zmagi, ampak globoko v srcu....in ponos, da smo premagali še eno pot...od mnogih.

Nenazadnje so vse, kar si želimo čisto osnovne stvari: zdravje za nas in naše bližnje, toplino, srčnost in kanček sreče. In vero v pot, pa čeprav se moramo marsičemu odpovedati za to.

Gospodična je še vedno pogrešana. In mislim, da se upravičeno sprašujem, ali sva res tako plodna ali se meni že meša?! Narava nama še užitkov ne privošči. Mislim, da bo mož kar spisal kak protest...Na Valentinovo v zajčjih kostumih...no, te sva nekje vmes slekla..človek tej komiki res težko verjame...

Napisano 4.3.2015.

Menstruacija

Prva prava menstruacija po skoraj petih letih me je čisto vrgla iz tira. Pozabila sem že, kako točno zadeva zgleda in predvsem nisem računala na to, da bo spet lilo v potokih. Zadnjo tako pravo in obilno mesečno krvavitev sem imela v začetku aprila 2010 (Še zdaj se spomnim, kako je začelo teči na čolnu sredi slovenskega morja, ko sem bila u družbi samih moških, ki ubogi niso niti vedeli, kaj točno iščejo zame. Slovenskega morja je malo, a luža je bila velika.), potem sem zanosila in je bil mir, do včeraj....zdaj spet lije.

Nič me ne boli, niti nisem pretirano sitna (vsaj sama sebi se ne zdim, od moža sem pa zelo daleč stran, tako da njegovo mnenje ne šteje), pacienti so vsi živi in nihče se ni še pritožil, malo sem utrujena, kar ob izgubi cca litra krvi sploh ni čudno....nič me ne moti toliko kot občutek luže med nogami in to, da se kar naprej nekaj zliva iz mojega mednožja...to je grozno!...in še bolj grozno je to, da delam v beli (!!!) uniformi.

In vsaka, ki mi občasno drži predavanje, da ima zelo močne menstre in da kar lije iz nje že petnajst let...ne, tega ne zdržiš 15 let...no, mogoče zdržiš, definitivno pa ne preživiš! Zase vem, da sem imela menstruacije vedno zelo obilne in močne in se dolga leta borila s slabokrvnostjo, sedaj pa že več kot deset let redno zatiram svoje mesečne obiske na minimum...in drage moje, če ste preživele s svojo gospodičnico M zadnjih XY let, potem gotovo ni tako hudo zelo, zelo močna, verjemite!

Ponavadi možu ne razlagam kaj preveč o menstrualni problematiki, ker ga itak ne zanima in niti približno ne razume v čem je poglavitni problem. Danes sem ga takoj, ko sem iz klinike stopila na sveže zapadel sneg, poklicala in mu povedala, da če ne naredi tega otroka zelo hitro, bo ostal najin kar edinec. No, mogoče si lahko najde drugo ženo, ki ne bo imela tako močnih mesečnih krvavitev in predvsem ob tem ne bo nosila bele uniforme.
Ja, že prvi obisk gospe M je dovolj, da vem, da je bil plastični stražar moje maternice zlata vreden. In vem tudi čemu so mesečne krvavitve namenjene, ampak moje predstavljajo telesu velik napor. Prevelik.

Napisano 6.2.2015.

Bye, bye Mirena

Ta trenutek me napenja, kot da bi pojedla najmanj nilskega konja, po trebuhu mi brbota in čreva se oglašajo v stilu ponarejenega otroškega joka...pozabila sem že, kako je to...ciklusi, hormoni in te stvari.

Prejšnji teden je šla namreč Mirena ven....plastičen košček, ki je tri leta in pol skrbel za moje hormonsko ravnovesje in dokaj plosk trebuh (seveda, tudi hormoni niso vsemogočni), je zapustil moje telo... sama odstranitev ni bila boleča, med kramljanjem z ginekologom še vedela nisem, kdaj je bil opravek končan...in takoj naslednji dan, ko sem začutila tisto čudno bolečino v spodnjem delu trebuha, ko ne veš ali moraš kakat ali boš v tem trenutku rodila krokodila z odprtim gobcem...sem se spomnila...TADAAAMM!...zakaj sem ga imela skoraj štiri leta v maternici. Lepo je, če košček plastike poskrbi, da hormoni divjajo samo po maternici in ne po možganih, še lepše pa je, da ni vsak mesec tistih čudnih sprememb pred ogledalom...saj veste, ko ti kar naenkrat zmanjka garderobe, ker si predebel...in, ja, da ne daš ravno pol plače za vložke in tampone.

No, odločitev je padla, Mirena je na svetlem in spet živim v viharju sprememb in očiščenja...mogoče bo moji glavi na hormonski burji celo lažje...počutila se bo bolj domače.

Napisano 13.1.2015

Odločitev

Najprej sem se samo poigravala v mislih, nato poiskala telefonsko številko, večkrat razmišljala ali naj pokličem ali ne, nato nekajkrat naletela na zasedeno linijo in zopet razmišljala...sedaj pa imam končno datum...za odstranitev Mirene (maternični vložek-oblika kontracepcije)...pa še vedno vem, da si lahko premislim....in to me pomirja.

Odločitve res niso nikoli lahke. Vse težje so. Res bi si mislil, da je odločitev za drugič preprostejša, ampak je ravno obratno. Da je drugič preprosteje sem razmišljala včasih, pred Svitom ...danes točno vem, da je v primeru, da ostanem sama, veliko lažje z enim kot z dvema otrokoma. To je dejstvo, pa sploh nisem panik. In ta trenutek točno vem, kaj me čaka in zato je odločitev kvečjemu težja. Je 1000 barvnih odtenkov in 100 možnih scenarijev, pa gotovo nisem na vse pomislila.
Zavedam se, da je odločitev težka in ... moja. Ne, nisem feministka, ampak samo realistka. Meni bo slabo, kovinski okus v ustih je še boljša stvar, mene bo najbolj skrbelo od pregleda do pregleda, moje telo se bo raztegnilo do skrajnih mej, mene bodo rezali in moje možgane bo spremenil hormonski val. In iz vseh naštetih razlogov mislim, da je najmanj, do česar imam pravico, izbira imena.

Ko sem se poigravala z neštetimi razlogi, se je tehtnica vedno bolj nagnila v negativno. Ne, niso dojenčki male igrače in točno se spomnim, kako mi je velikokrat bilo težko...pa skrbi in 100 vprašanj na katere ni odgovora...Pa tudi življenje je z našim malim škratom končno padlo v prave tire, zakaj bi si ga ponovno razsuli, končno lahko normalno gremo, brez ur in ur priprav, se pogovarjamo, obvladamo WC, spimo celo noči....In mama je spet pridobila malo kondicije, se v svoji koži počuti dobro, tako kot preden je rodila...Zakaj bi si torej želela ponoven cunami?

Ne, ni me prepričal mož, ki mi za drugega pod mizo sugerira že kakšna 3 leta...sploh ne... Ko gledam malega, ki se razvija v pravega edinca, ki kar kliče po družbi in te hoče v vsakem trenutku zase...ko sem jasnovidna in gledam v prihodnost in vidim sina, kako je nekega dne čisto sam, brez sorodnika s katerim bi se kregal za avto, sprehajanje psa in
dediščino....to mi pa ni všeč. In me je prepričalo. Zaenkrat.

Napisano 26.11.2014