31

Danes je dan, ko sem postala stara. Kot otroku so se mi zdeli ljudje do 30. leta še nekako mladi, pri 31-ih pa si bil brezpogojno star. In od danes naprej sem torej stara. Tako da se ne boste čudili moji konzervativnosti, modrovanju, tečnobi ali načelu "to znam le jaz"...vse to pride z leti...in ko si star so te lastnosti samoumevne. Nič več prestapljanja po zabavah, sedaj se bomo srečevali v muzejih in galerijah, nič več žiraf piva ob poletnih večerih, od danes naprej le čaj za pomirjanje in krepčilni spanec, minili so časi učenja dolgo v noč, sedaj je na vrsti učenje ob ranih jutrih, malim športnim avtom je odklenkalo, v poštev pridejo samo še kombiji ali vsaj enoprostorci za mojo veliko družino....ja, in motor...to si pa bom nekoč vzela, pa ne glede na to, koliko bom stara, magari 60, motor hočem doživet in izživet preden bo prepozno...

Število 31 mi ni bilo posebej všeč...sestavljeno je iz dveh lihih števil, ki mi tako ali tako niso pri srcu...in še starost prinaša, tako da res ni nobene koristi s tem številom...pa mi je kljub temu prineslo veliko lepega...leta na Topniški 31 so bila gotova najbolj razburljiva, divja in svobodna v mojem življenju (Je tako Topničarji?)...in končno naš dom, hiša in Kras, ruj in kamniti zidovi s hišno številko 31...ne dam jih, čeprav so stari...vse to mi govori, da se števila 31 ni za bati in zato vanj vstopam pogumno!

Smučarski skoki

Skakalni šport je imel zame vedno poseben pomen. V navijaškem smislu. Praktično nisem nikoli sprobala, zato da lahko pišem ta blog. Še danes, ko sem opustila večino otroških stiskanj pesti pred malimi zasloni, redko zamudim tekmo smučarskih skakalcev. "Vsaj zadnjih 10," si rečem, če se res ne morem odtrgati od štedilnika ali sesalca. In vedno sem stiskala pesti za naše, ne glede na to ali so bili na stopničkah ali čisto pri repu uvrščenih. Zame si Car, če se spustiš z rampe, sploh v Planici.

Spomnim se, kako sem kot mala punčka pred TV-jem navijala za Nykanena... in zanj pojedla vsak zajtrk ali kosilo, ki ni bilo ravno po mojem okusu. Pa rekord Bredesna v Planici, kot bi bilo danes. Nato je prišel Petreka. Car. Idol. In z njim moj prvi obisk Planice. Nismo bili najbolj homogena družina, toda za Peterko smo se strpali v Škodo in v snežnem metežu odbrzeli čez Predil direkt pod Ponce, stiskat pesti za našega asa. Kasneje sem v Planico odhajala brez družine, toda v dobri družbi prijateljev in borovničk. Bili so časi, ko je zmagoval "poker face" Ahonen, in časi, ko se nisem mogla nagledati Romoerena, vsako leto smo zamenjali prevoznika ali apartma, ampak Planica je ostala konstanta. In navijaška ljubezen do smučarskih skokov tudi.

Nekje vmes sem postala mama in nekaj planiških let je minilo brez mojega obiska. Nato je prišel Prevc. Kralj. Lani sem obiskala Kraljico in videla Kralja, kako se spušča po njenem zaletišču. In vsakič, ko mali priteče s stisnjenimi pestmi in zakriči: "Mama pridi, zdaj bo Prevc!" mi zaigra srce.

Joga

Ne, nisem Adriana Lima, niti njena kolegica Ambrosio ne, da o Gizelci niti ne sanjam...ne, sanja se mi ne, kaj posnifajo, da tri tedne po porodu z iskricami v očeh, ploskimi trebuhi in lahnega koraka paradirajo v spodnjem perilu s krilci na ramenih po modnih pistah....to je drug Svet in z njim nimajo geni nič ali pa zelo malo...

Po prvem carskem se je moje telo sestavljalo približno leto...ko sem že mislila, da je stara koža za vedno odšla, sem jo spet oblekla...v drugo je šlo nekoliko hitreje, čeprav mi je spoznanje, da nisem še čisto prava, da veže, špika in ščipa, da se telo še vedno celi...dala joga.

V vadbi joge sem vedno prepoznavala kup vzihujočih lenivcev...in ker živim sredi ničesar...no v bistvu tam, kjer sta edini možnosti vadbe sprehajanje s psi in joga v soboto ob osmih zjutraj...sem vzela oboje...pse in lenivce...in presenečena ugotovila, da stvar deluje...da se kljub temu, da sem crknjena od vstajanja ponoči, dojenja in vsega kar paše zraven, počutim bolj živo...joga prinese energijo v moj dan in teden, dihanje je pravzaprav čisto kul in kljub temu, da se premikamo kot lenivci, me naslednji dan vse boli...očitno deluje...in ja, ugotovila sem tudi, da se Adriana in kompanija zaman zgovarjajo na jogo in dihanje, mislim, da ni finta v tem...in ne v genih...

Človek, oseba, ženska

Sem takšna, kakršen je vsakdo izmed nas, ki posluša svoje srce.

Človek, ki se čudi skrivnosti življenja,

oseba, ki je odprta za čudeže,

ženska, ki do tega, kar dela, čuti veselje in prevzetnost.

( P. Coelho v Ob reki Piedri sem sedela in jokala)

Sem človek... nič kaj drugačen od ostalih 7 milijard pa še malo čez...tipičen pripadnik vrste, brez hujših genetskih sprememb, povprečne višine in teže...kot se za vrsto spodobi si ustvarjam bivališče, družino, rada spoznavam novo, se učim in svobodno gibljem.

Sem oseba...s svojimi lastnimi občutki, cilji, s svojo potjo...za zelo povprečnim človekom se skriva posebna oseba, ki se razlikuje od ostalih v celi paleti vrednot, čustev, nazorov, občutkov in izkušenj. Unikat.

Sem ženska...kot ženska sem predvsem mama...materinstvo je gotovo iz mene potegnilo največ ženske...kot ženska sem se rodila...toda kot mama si dovolim jokati, skakati po lužah in od sreče, dovolim si, da se me stvari dotaknejo bolj...kot ženska gledam drugače, čeprav imava z možem TV na istem programu, sanjam drugače, čeprav spiva v isti postelji in vozim drugače, čeprav hitiva k istemu cilju...v meni je drugačna moč, veliko bolj vztrajna, nepopustljiva,a hkrati nežna in občutljiva...v meni je ženska moč, ki sliši na ime Mama...