Krizanteme

Velikokrat je prepozno. Prepozno, da bi naše besede prišle v prava ušesa, naši občutki našli pot do pravih src. Svojo žalost in zamudo pretopimo v vosek in prižgemo svečko. Komu gori?

Ste danes objeli svoje otroke? Poklicali mamo, očeta in jima povedali vse, kar se vam zdi, da bi morala slišati? Ste objeli partnerja in mu prišepnili nekaj sladkega na uho? Jaz nisem, priznam... vsi upamo, da morda jutri ne bo prepozno in niti pojutrijšnjem, popojutrijšnjem... ljudi jemljemo za samoumevne... pa niso... Življenje je v svojem bistvu zelo krhko, to se vidi na intezivnih enotah vsak dan...  piiiiip in konec!

Ne izkazujmo svoje ljubezni s kupi krizantem, nima smisla, ne vidijo... raje izkoristimo trenutke dokler smo tu... Zemlja je lahko pekel in raj, kot si naredimo, kot želimo... in poskrbimo, da ne bo prepozno....prehitro je prepozno... in ostanejo nam le krizanteme...

1

Mala moja, danes je tvoj dan... samo tvoj in še malo moj... praznujeva obletnico. Prvo. Pred enim letom se je na današnji dan bohotila jesen v vsej svoji razkošnosti, kopala se je v soncu in se česala z lahno burjo. Moj strah se je ob 15.23 pretopil v čisto srečo z drobnimi, dolgimi prstki in malo rožnato glavico. Dve kili in pol sreče. Majhna, a glasna...moja...sreča...

In danes... tehtaš 8 kilogramov več, zraslo ti je 8 zobkov in zlatorumeni lasje, nosiš konfekcijsko številko 80 (ob rojstvu ti je bila 50 prevelika), vzpenjaš se na nogice, obožuješ svobodo na tleh, najbolj od svobode pa diši pasja posoda z vodo, se glasno smejiš, izgovarjaš zametke prvih besed, veselo ploskaš in radovedno opazuješ Svet okoli sebe. Velika punca si že in postala boš še večja, naučila se boš še mnogo stvari in se umivala v pasji posodi nekje v Argentini ali Vietnamu, srečala boš nove obraze in upam, da bo nekoč eno srce obstalo ob tvojem... velik je Svet za velike ljudi in taka si ti, čeprav šteješ komaj eno leto... in vedi, karkoli naj se zgodi, mama te je imela, te ima in te bo vedno imela... rada... tebe in tvojega brata...dva čudivita otroka
sem prejela v varstvo...

Kocka

Pridejo dnevi, ki ne stečejo... misli se zatikajo, delo in pogovori prav tako... dnevi premlevanja in odločitev... danes imam tak dan... Dan, ko sem zvezo postavila na kocko...včasih moraš tvegati in vreči za 6...na vse... ali nič... lahko je mnogo bolje... ali enako...torej nimam kaj izgubiti...

Sanjala sem, kot sanja vsaj izmed nas...nato pa te zbudi otroški jok, zvok mešalca in lajež psa... nič romantičnega ni v tem... včasih si moraš reči. "Dovolj je!" in se ponovno najti, prebrskati za smislom svojega početja in naoljiti vezi, ki te vežejo z nekom...

Stvari niso nikoli samoumevne, nič ne pade z neba in ljubimo vsaj zato, da nas spoštujejo, če že ne zmorejo ljubiti... in danes je dan, ko ugotavljam, da dobivam premalo, glede na vložek... torej, kaj? Preneham igrati? Zamenjam igro? Podvojim vložek ali preprosto čakam, da pade srečna karta? Življenja je premalo, da bi človek predolgo čakal... spolzi ali pa dobiš kroglo v srce... zatorej naj se tokrat potrudi nekdo drug, naj da vse karte, ki jih premore v igro, vrže za 6... počakala bom, dokler se na srcih ne nabere prah...nato bom počasi in tiho odkorakala v noč...

Midva

Nisva nič posebnega. Nič ekskluzivnega. Po dobrih štirih letih zakona na tri podlage, dveh otrocih, dveh psih in mačkah, hiši na kredit in avtu na leasing, dopustih na Hrvaškem, sva ostala le... midva...sama, brez govoric, brez "dobronamernih" nasvetov in osuplih pogledov... gola... drug pred drugim in drug z drugim...jaz naporna in sitna...on pozabljiv in nemaren....moški in ženska...
Ni ekskluzive, ni rumenega tiska... sedemnajst let razlike med nama ne prinese nobenega popusta.... niti ne draži zakona... je le boj, skupen boj, za naju, najine otroke... vsaj moral bi biti... v trgovini se ne plača z leti in izkušnje so prav zanimiva stvar...nekateri jim ubežijo...

S časom postane drugače... pridejo obveznosti in romantiko izpodrine neke vrste povezanost, ki ima korenine pod otroki, skupnimi dnevi in najbrž še kje...težko jo je opisati....toda veže tako močno, da bi velikokrat že odšla, če je ne bi bilo... privid ljubezni ni dovolj, da bi človek ostal, biti mora še nekaj več, nekaj, kar lepi dovolj in kar drugi ne razumejo, zato opravljajo...

...in kljub vsemu se jutro za jutrom prebudim ob njem...in vsako jutro je malo drugačen...ali sem morebiti drugačna jaz?!