"Pja, pja!"

Pravkar sem se vrnila iz Prekmurja. Drugič. Po dveletni pavzi. Takrat, ko sem še z malo pikico, zares malo, v trebuhu sanjala, kako bomo nekoč štirje, se mi Prekmurje ni zdelo nek presežek. Tokrat sem ga videla v boljši luči.  Danes sva se pred Babičevim mlinom na Muri ponovno fotografirala. S prvorojencem. Pomislila sem, da bi se lahko odvilo drugače. Kaj vse se je zgodilo v teh dveh letih, ko me pot ni zanesla v Prekmurje?! Koliko skrbi, izkušenj, novih gub in smeha... koliko solz... takih in drugačnih... in mala je, medtem ko smo se z malim in nono fotografirali ob reki Muri sladko spala v avtu.

Bilo je naporno. Oddih s skoraj dveletnico in šestletnikom težko imenujemo oddih. Je pa zabavno. Še posebej z mojo mamo na njene boljše dni... spraševala sem se, kaj ji nalivajo v pijačo in se od srca smejala. Večkrat. Nismo se šli pretiranega izletništva. Najdlje, kar mi je uspelo, je bila polovična masaža... in še takrat se je mala drla, ko sem zapuščala bungalov, kot da za najmanj pol leta odhajam v Afriko. Smo pa ogromno časa preživeli v bazenu, toliko, da me je mali spraševal, če bo nona res umrla od termalne vode. Bog ve, kaj mu je natvezila. Ko me je popoldne za nekaj minut pobralo in sem odsanjala ta hitre sanje, sem takoj dobila rokavček v glavo in glasno zahtevo: "Pja, pja!" Ni bilo kaj, kot pozabiti na sanje in se za najmanj dve uri ponovno močiti v bazenu... nona je pokomentirala, da ima za naslednjih 10 let dovolj in se še pozanimala, če sem prepričana, da toliko vode ne škodi... Sigurno?!

Danes me je med vožnjo proti domu premagovala  utrujenost... "Pja, pja" 4 do 5 ur na dan te zdela, ni kaj... nona se je trudila, da bi vzdrževala komunikacijo in glasno komentirala promet. Zelo jo je vznemiril nekdo, ki je vozil tik za nami.... "Samo, Anja, če ga imam v riti, jaz res ne morem vozit!" Hmmm, mislim, da jaz tudi ne...

Prekmurje, mislim, da pridemo še kdaj... Gibanica s Trojan je odlična...

Kanin

Na praznik Marijinega vnebovzetja sem se podala bližje nebu. Kot na stotine drugih ljudi. V gore. Sama. Domov. Večkrat naletim na zgražanje in opazke, da se v hribe ne hodi sam... ne vem, jaz se nikoli nisem počutila ogroženo od vzpetin, prej od ljudi. Doma se človek počuti domače, prijetno, ne pa ogroženo. In jaz sem tam zgoraj doma. Skale mi razbistrijo misli in mojo dušo napolnijo z občutkom, da bo vse dobro.

Res je, da ture izbiram previdno... z razmislekom, literaturo in izkušnjami, očetovimi ter lastnimi. Nekaj se jih je že nabralo, izkušenj namreč. Vedno, še posebej pa takrat, ko se odpravljam sama, izberem posebej previdno. Za opremo mi ni bilo nikoli žal nobenega evra, nahrbtnik je z osnovno opremo pripravljen tudi v tem trenutku, kakor da bi bila članica gorske reševalne... ne vem, vedno si mislim, da bom vsa zaspana v zgodnjem jutru kaj pozabila, tam zgoraj pa ni odpuščanja... ni prostora za napake.

Ne maram gneče, kolon in piskanja. Nikjer. Sploh pa ne v hribih. Vedela sem, da moram tokrat spustiti merila. Visoki Kanin, kamor sem se odpravljala, je sorazmeroma lahko dostopen zaradi žičnice, ki dostavi na dobrih 2200 metrov nadmorske. Že takoj po tem, ko sem parkirala avto, sem ugotovila, da je bolje, da kakršnakoli merila pustim v dolini. Ob pričetku sem ujela komentar planinca iz metropole, ki se je tikal mene oziroma moje čelade... svoji skupinici nadobudnih fluorescentnih planink, za katere sem menila, da so prvič nad 2000, potem pa glede na ostale, ki sem jih srečevala, spoznala, da so najbrž drugič... najverjetneje jih je ta isti vodič odpeljal dan pred tem na Mangartsko sedlo... nato sem jo kar najhitreje ucvrla, da ne bi poslušala več modrovanja o čeladah in avtomobilskih ključih, pa sem kljub lepi prednosti, vso pot slišala njihovo vriskanje, ki je pognalo kozoroga skoraj v moje naročje... banda, sem si mislila... nato pa srečala nekoga, ki je na večji skali zrl proti morju in spregovoril par besed z mano... o tem, kako obožuje gore in mir...dodala sem samo: "Uživajte, imate še približno 10 minut!" On pa: " Kako to mislite?" Jaz pa sem samo še pomahala planincu na skali v slovo in urno ucvrla naprej,da me ne ulovijo vodič in njegovo flurescentno spremstvo.

Visoki Kanin. 2587 metrov nad morjem. Čudoviti razgledi. Dobra skala. Preveč ljudi brez substrata za čelado v supergah. prestrašene ženske, ki niso vedele naprej ali nazaj. Otroci brez vsakršne opreme in starši  s šolskim nahrbtnikom .... ob povratku nazaj proti D postaji kolona ljudi proti Prestreljeniškemu oknu. Glasovi, ki ne spadajo tja gor, bežeče živali, nihče te ne pozdravi... ne, to niso gore po meri zame, pa ne zameri mi Kanin, to nima nič s tabo... ogrožajo ljudje, ne vzpetine... ogrožamo sami sebe in druge, predvsem tisti brez substrata za čelado...

Buzet

Peljali smo se za izlet v Istro. Glede na infarktno stanje na cestah in čakalne dobe na mejnih prehodih, ki so segale višje od poletnih temperatur, smo iskali stranpoti in turistom nepoznane kraje.Tako smo se zapeljali čez Rakitovec, kjer ni na meji pred nami stal nihče razen žičnate ograje. Posamezne kaplje dežja po dolgotrajni suši so mene prikovale trdno na volan, ostali družinski člani v avtomobilu pa so se zabavali vsak po svoje.

Ko smo se spuščali proti Buzetu,  se je v sinu prebudila njegova ljubezen do zemljepisa: "BUZET!!!" je zadonelo z zadnjega sedeža, z naglasom tam, kjer res ni potreben.
"Buzet," popravi oče naglas na pravo mesto.
Sine pa, kakor da ni njegov prednik ničesar izustil: "Kaj Buzet je mesto?" S še bolj poudarjenim napačnim naglasom.

"Ja, zelo, zelo staro mesto... še iz časa Rimljanov... lepo mesto." Sva starša vsak malo pametovala na sprednjih sedežih, medtem ko sem po spolzkih ovinkih lovila zadnji konec avtomobila. Mater, zdaj imamo pa res že velik avto. Včasih prevelik, sem spoznala po nekaj ovinkih za slovensko-hrvaško mejo.
Mali si je vzel nekaj sekund za razmislek, moje težave s spolzkim cestiščem se ga niso dotaknile preveč, nato pa zaključil ponovno z naglasom tam, kjer ga navadno ni: "Potem Buzet nima pravega imena, v bistvu bi moral biti BUZOGRAD!"

Popoldne istega dne, ko smo se vračali nazaj proti domu, smo v Buzetu naredili postanek. Za sladoled. Mali je veselo skakljal po terasi lokala sem ter tja, vijugal med ostalimi gosti za katere upam, da so bili tujci, in na glas razpravljal o Buzogradu. Jaz sem se delala Francozinjo.

Ko prosiš za dež...

Zunaj lije... kot iz škafa... priznam, že zelo dolgo nisem bila dežja tako vesela, kot sem ga danes. Ponavadi ga ne maram prav preveč. Iz "štirne" praskamo še zadnjo vodo, danes je gorelo zelo blizu... pravi požar...z gasilskimi avtomobili različnih velikosti, osmojenimi gasilci, helikopterji in "pilatusom"... kot v Gasilcih New Yorka, le da je tu veliko manj betona in veliko več suhe trave, borovcev in grmičevja... Ko sem z domačega balkona opazovala, kako se trudijo z gašenjem z zraka, sem bila resnično vesela za vse tiste ljudi, ki so tam in se borijo z ognjem, da ne pride bližje...čisto do nas...

Obožujem Kras... vsak dan, ko se odpeljem 100 kilometrov daleč v službo, me vleče vez nazaj... vlečejo me otroci, kamni, smola in srce... vleče me mir... vleče me moj notranji jaz... Kras je čudovit! Tudi takrat, ko je žejen... Čudovit je, kljub skrbem, iz kje bomo povlekli tistih nekaj kapelj vode, da ga ohranimo pri življenju... Kras je prelep, toda ne takrat, ko gori.... takrat, ko zastre žgoče sonce gosti dim in se v nosnice zabaše nevarnost... takrat je romantično vzdušje le privid skozi dim... Vendar se v ljudeh na Krasu prebudi nekaj, kar lahko razume samo nekdo, ki je od tu... ali pa tisti, ki se trudi biti blizu... kakor denimo jaz... človek v takih trenutkih razume, zakaj so z vsem srcem in dušo gasilci od malih nog, razume, zakaj imajo dežurnega, čeprav so prostovoljci in razume, zakaj je ta trenutek, čeprav je za požar na prostem poskrbela narava, potrebno pogasiti požar tudi od znotraj... ko gori, gori povsod... zunaj lije, toda za notranji nemir moramo poskrbeti sami...

Bravo naši, bravo dež! Poklon vsem gasilcem in tistim, ki to niso, pa so se vseeno borili... Poklon vsem od blizu in od daleč, še ena zmaga več je na vaši strani!