Visoko nad oblaki

Letošnje prvomajske počitnice so bile za Mamo in njena navihanca posebne... dobršen del počitnic smo preživeli na drugem koncu Evrope. Na praznik vseh delavcev smo namreč odleteli v Lizbono, ki se je ekskluzivno in samo za nas 5 dni kopala v soncu. Portugalci sicer pravijo, da je pri njih tako večino dni med marcem in novembrom, ampak le kdo bi jim verjel. Portugalska je otrokoma dala novo izkušnjo, prvič sta namreč potovala z letalom in bila tako daleč stran od doma, v deželi, kjer ne razumeta jezika, prvič sta se sprehajala po dvomilijonskem mestu, se kopala v oceanu in se vozila s podzemno železnico, prvič sta videla vidre in pingvine... Mami pa je to kratko potovanje dalo čudovito spoznanje, da lahko s svojima otrokoma brez strahu odpotuje kamorkoli, da sta željna novih dogodivščin in čisto ob njej, ko je to potrebno, spoznala je, da zmore... sama...

Prvi polet z letalom je osemletnik pričakoval že zelo dolgo... že nekaj let me je spraševal, kdaj bomo odšli kam z letalom... in smo končno odleteli... malo je bil vznemirjen, pred vzletom ga je bilo morebiti celo za mrvico strah, nato pa se je sprostil, ampak še vedno jemal polet zgolj kot prevoz iz točke A na točko B... seveda se ni izneveril svoji naravi in se tako, kot mu je v navadi, pritoževal nad letalskim obrokom... presenetljivo dobro, čeprav čisto brez pritožb ni šlo, pa je zdržal sedenje na mestu, zahtevala sem namreč, da ostane privezan, kljub temu da letalski prevoznik tega ne zahteva, sem se zavedala, da bi v trenutku, ko bi se odpel, že tekel k noni na drugo stran kabine... "Hmmm... Le kako bomo to težavo rešili na 22- urnem poletu do Avstralije?!" se sprašuje mama, sin pa računa s tem, da bo lahko prosto tekal po letalu... Na drugi strani pa je mala neznansko uživala... ves polet je čebljala, gledala skozi okno, ploskala, se veselila... ko smo pristali in se z roko v roki premikali proti tekočemu traku za prtljago, je vprašala: "Kaj lahko gremo nazaj na letalo?" Najbrž sem jo nekoliko začudeno pogledala in ji odkimala, ona pa: "Kdaj bomo šli spet?"

In smo odšli zelo kmalu spet na letalo, že čez nekaj dni, ko smo polni novih vtisov odleteli nazaj proti domu. Polet nazaj domov je bil še bolj uspešen, saj smo bili tokrat že na pol profesionalni popotniki.

In ni lepšega kot to, ko se otrok stisne k tebi po povratku domov, prilepi poljub na lice in zašepeta: "Mama, meni je bilo lepo tam..." Takrat odplava Mama visoko nad oblake... v deveta nebesa...

Kaj ti to rabi?

Že od malih nog imam težavo... težavo z ljudmi, ki vstopijo na vlak mojega življenja... res je, da najverjetneje večino odbijem že na prvo žogo s svojo iskrenostjo, neposrednostjo, realnim pogledom, črnim humorjem, cinizmom ter zelo verjetno tudi z izgledom... v eni besedi, s svojo drugačnostjo... moj vlak je drugačne barve... danes je drugačnost moderna, pa kljub temu je večina staromodno kopiranih, vsi bi radi bili posebni, a so kljub vsemu vsi enaki ali pa zelo podobni... biti drugačen je lahko samo na jeziku... kot otrok si nikakor nisem želela biti posebna, potrebovala sem leta, da sem se sprijaznila, da ne bom najbrž nikoli del ekipe, da je moja igra monodrama... ali monokomedija... kakorkoli že...mono...

Nekateri pa vseeno zberejo pogum in kupijo karto, nekatere privlači drugačnost... in so na prvi pogled navdušeni nad tem, da nekdo izbira neznane poti, da se požvižga na družbene parametre, ima lastno mnenje in svoj pogled, da nekdo ne opazi, da ima sosed nov avto, sliši pa spremembe v glasu ljudi, ki mu nekaj pomenijo in v njem zbudi pozornost vrstni red napisanih besed... da nekdo obuje gojzerje in odkoraka proti vrhu sam... ne čuti bolečine, ko mu v kožo rišejo novo tetovažo, ki jih ne šteje več... ljudje mislijo, da je enostavno biti drugačen, da se je preprosto zdravnici z "irokezo" sprehoditi čez avlo kliničnega centra, pa nimajo pojma, koliko dobljenih in izgubljenih bitk stoji za tem, koliko truda je bilo potrebnega vložiti v to, da danes zgleda preprosto... biti drugačen je lahko samo na jeziku...

In ljudem, ki so vstopili na vlak in na njem ostali nekaj postaj, se po določenem času zazdi, da me je potrebno "utiriti", spraviti z neuhojenih pešpoti na avtocesto življenja, po kateri se vozi večina... pozabijo, kaj jim je bilo na začetku všeč in zakaj so trkali... in očitajo prav tisto, kar jih je na začetku privlačilo... neštetokrat sem slišala: "Zakaj ne moreš bit kot vsi ostali?... Kaj ti to rabi?...Ni treba vedno vsega povedat ljudem v obraz... Kaj ti nihče nič ne reče, ker si takšna?" ...in pozabijo, da smo drugačni v življenju prav v neposrednem dvoboju najbolj izurjeni in to, da je drugačnost tesno povezana z upornostjo... za nami je mnogo preizkušenj, ki so nas naredile še bolj posebne, čeprav smo se ves čas trudili "zakamuflirati" med ostale... za nami je mnogo bitk... prva z lastnimi starši... ter najtežja s samim s sabo in lastnimi dvomi... biti posebnež ni lahko, vsekakor pa doda na življenski pestrosti...

In vse življenje upam, da premagam težavo, ki jo imam od malih nog in srečam nekoga, ki je dovolj drugačen, da si bo upal in želel živeti izven okvirjev, dovolj močan, da mi bo varoval korak ob hoji po robu ter dovolj pogumen, da bo z mano uresničeval sanje... nekoga, ki bo razumel, da drugačnost ne pomeni, da si slabši partner, starš ali prijatelj, da to pomeni le, da te je življenje izurilo v bojevnika, ki je bolj pripaden in zvest od vseh tistih, ki mislijo, da je drugačnost modna muha...

Glivice

Kranjska Gora. Nikoli ne bom pozabila prijateljice, kako je zacingljala s ključi na vhodu na oddelek in mi tako ponudila prenočišče v njenem apartmaju v osrčju Gorenjske. Hvaležna sem ji za možnost, da sem po dolgih letih lahko preživela planiški vikend v njegovem srcu... z otrokoma in mamo... Mama je zaradi težav z zdravjem oziroma zaradi bolezni, ki napada njeno moč in voljo do življenja, večino časa preživela v apartmaju, vendar se je kljub temu orisalo zadovoljstvo na njenem obrazu. Otroka sta bila pa tako ali tako navdušena... nad živžavom, stojnicami, zastavami, športnim duhom, najbolj pa nad tem, da sta po dolgem času imela nono samo zase...
V petek smo v Kranjsko goro prispeli v pozno popoldanskih urah... ampak smo se zvečer vseeno odpravili v bazen... peš čez celo Kranjsko Goro, ki je bila polna pojočih mladcev in mladenk ter objemajočih navijačev z zastavami ovitimi okoli različnih delov telesa ali "pijandur", kot se je izrazil moj sin...

V bazenu seveda nobene gneče, očitno so bili vsi v lokalih... nekaj časa smo bili v celotnem bazenskem kompleksu čisto sami... mali navihanki je celo v miru uspelo opraviti veliko potrebo na toboganu... takrat sem bila neskončno hvaležna, da smo bili v samoti, da sin dobro vidi, da njegovih krikov o opravljeni potrebi zaradi šumenja vode ni slišal reševalec iz vode in da jaz hitro čistim... vse smo rešili brez vsakršnih vidnih in nevidnih posledic...
Otroka sem ves čas, ki smo ga preživeli na bazenu, opozarjala naj obujeta "crockse", da ne dobita glivic... ob odhodu z bazena sem opazila, da mala nekaj gleda in išče s pogledom... ko sem jo vprašala, v čem je težava, mi je odločno odgovorila, da se mora hitro obuti, da ne bi vsak slučaj dobila KOBILIC.

Neznanci

Koga zares poznamo?
Ali mislite, da poznate nekoga, s katerim vsakodnevno spijete jutranjo kavo in delite službeno rutino, razpravljate o sezonskih popustih in lokaciji letnega dopusta, pišete z njim poročila in se posvetujete o najboljšem mobilnem operatereju ali ponudniku električne energije?!

Koga zares poznamo?
Ali mislite, da poznate nekoga, ki živi vrata naprej od vaših, pri komur potrkate, če vam zmanjka jajc ali soli med kuhanjem kosila in se pri njem oglasite na kozarcu vina, ko imate vsega dovolj, nekoga, s katerim tečete ob večerih in občasno za vikend odidete v hribe, ga pokličete, ko vam zmanjka idej,s katerimi igrami bi lahko zamotili otroke na rojstnem dnevu in takrat, ko potrebujete številko od avtomehanika?!

Koga zares poznamo?
Ali mislite, da poznate nekoga, s katerim delite posteljo in dom, človeka, s katerim skupaj vzgajate otroke in hodite na oddihe, osebo, ki nosi naziv vaš partner, sopotnik, soprog, s katerim sta skupaj ustvarila družino, sedita ob poznih kosilih za isto mizo ter imata skupni kredit in varčevalni račun?!

Koga zares poznamo?
Nikogar. Prav nikogar, še sebe včasih težko prepoznamo v množici neznancev. Spoznati sebe in svoje želje, potrebe, sanje in dolžnosti je največ, kar lahko dosežemo... in to, da se v največji možni meri znebimo pričakovanj, ki so odvisna od drugih ljudi. Pričakovanja nas ubijejo, ne ljudje...sami sebe ranimo, ker od neznancev, ki nas obdajajo, pričakujemo nekaj, kar nam nikoli niso bili zmožni ali niti nameravali dati... in ko spoznamo, da oseba ni odlitek naših pričakovanj... boli in peče... duša, ne telo... Boli spoznanje, da nikoli nikogar ne zares poznamo, rodili smo se sami, prav tako bomo sami  umrli, vmesni čas pa preživimo z neznanci...

... vendar čisto vsak pride v naše življenje z namenom... nekdo za lekcijo, nekdo za trenutek sreče... In človeka najbolje spoznamo po načinu, s katerim odide iz našega življenja... spoznanje vedno pride na koncu...