Bitje

Danes, medtem ko sem se  z malim sprehajala po Tušu (zunaj je pasja vročina), so mi po glavi rojile zanimive misli. Moj mali škrat se je v vozičku ves čas nekaj jezil in uveljavljal svoje. Kako lahko tako majhen buhtelj od mene zahteva, da se mu prilagodim na vsakem koraku??? Ja, ja...taki mali buhteljčki znajo to zelo dobro...točno poznajo vse finte in nas lepo in počasi stopinjo za stopinjo obračajo okoli lastne osi.
Pa pojdimo lepo od začetka....tisto kar me ves čas fascinira, je, da se iz kepe mesa in kosti tako hitro razvije bitje, ki dobro ve, kaj mu paše in kaj ne, ki srka vase kot Vileda in pri petih mesecih točno ve, zakaj se rabi steklenička, žlička in podobne zadeve.
Je pa tukaj še ena stvar, ki me je kar malo pretresla....kar naenkrat se JAZ prelevi v TI(ON). Nosečnost je stanje, ki ga pač ene preživljajo malo lažje, druge malo težje, ampak vseeno je to fiziološko stanje, ki ga občutiš kot tvoje. Čeprav z malo večjim trebuhom, pa tudi ogromnim,oteklimi nogami, hormonskimi naleti....... ni važno...sprejemaš se kot sebe s takimi in drugačnimi tegobami in ne kot sebe posebej in bitje znotraj sebe, ki je krivo za tvoje stanje. Ne vidiš ločeno: JAZ in ON. Vsaj meni se je to dogajalo. Sicer zbiraš na kup otroške stvari, pereš, likaš....ampak ti ni prav jasno, kdo bo vse to potreboval....potem pa kar naenkrat...ROJSTVO...in jaz postanem jaz in še nekdo, ki ga sploh ne poznam, vem pa, da je majhen in me potrebuje! Fascinantno in kar malo strašljivo! Rabiš kar nekaj časa, da svojo luknjo v trebuhu sprejmeš kot povsem novega, edinstvenega in enkratnega človeka!...ki se ti čez kak mesec že smeji, čez pet mesecev pa ti ne dovoli več popit kave s kolegico (jasno, da se greš vojno....možnosti so 50:50...vsaj za zdaj).
Ne vem, če so to vsem dogaja...meni se je...in tega mi ni nihče omenil niti s črko. Vsi blebetajo samo o dojenčku, otročičku....vendar ljudje, STOP! To je človek, ki zraste v vas,se iz vas rodi, vendar ima lastno identiteto, lastne potrebe in lastna pričakovanja...tako kot imamo pač vsak svoja...fanj je o tem razmislit malo prej, ker se stvari zelo hitro odvijajo in naše kepice rastejo in kar naenkrat bo ta mala kepica sredi Tuša uveljavljala svoje in mi se bomo čudili. Le čemu?!

Polet iz kavča na tla

Mali sladko spi (da ne bo kdo reku, da ta otrok samo spi....pač pa je resnica drugačna... pišem lahko le, kadar spi), jaz pa z enim očkom škilim na zaslon z drugim pa opazujem, če so pri malem prisotni vsi vitalni znaki. Verjetno je kamen na mojih prsih težji kot na njegovih (No, on sladko sanja in o kamnu ni ne duha ne sluha.). Pred kake pol ure se je zgodil pravi polet iz kavča na tla. Celotne izvedbe sicer nisem videla, vendar sem ga dobila z nosom zatlačenega pod stranico, tako da je izgledalo kar spektakularno. Pet sekund ga nisem imela na očeh....samo do kopalnice sem skočila na posvet z mojim dragim in bammmm! Pristanek je bil slišen po celem stanovanju, pa še sosedje se pomojem še zdaj sprašujejo, kaj za vraga mečemo ob tla. In povem vam, ko pobiraš to malo jokajoče bitjece s tal, se počutiš najslabši starš na svetu! Kak grozen občutek! In jaz naivno dete  sem mislila, da se to meni ne bo nikdar zgodilo...." Pa kako ti lahko otrok kresne z mize???!!!!" sem spraševala mojega očeta, ko mi je razlagal, kako sem z ležalnikom vred zapustila mizo in obiskala trda tla.

Medtem ko ima mali že prvo jutranjo pavzo ( ura je 9.10), vam lahko napišem par besed. Si lahko predstavljate, kdaj sva vstala, če je ob 8.20 že spet zaspal??!! Upam, da ne bo zaradi moje zaspane koncentracije, vse preveč zmedeno in ne bo nihče nič razumel... no, pa kaj! Tudi to gre skupaj z otrokom, da ti in tebe nihče več ne razume. Ker naenkrat začneš govoriti mešanico jezika neprespanega zombija in "beba" jezika, ki je razumljiva samo in edino tebi. Če si dela kdo utvare, da otrok to razume, se moti. Najbrž.

Ravnokar se z malim odpravljava k nonotu in noni oziroma k meni domov. In neverjetno koliko priprav terja vikend izlet. In vsi te sprešujejo: "Kdaj prideš? Kdaj gremo? Kdaj....????" Z malim ni odgovora na vprašanje KDAJ. "Beba" jezik in "beba" razumevanje sta zelo preprosta in najmanj, kar jih skrbi, je ura. Vejo, kdaj so lačni, vejo, kdaj so zaspani; kdaj so za previt, vejo večinoma starši. In svet se vrti v krogu okoli tega z manjšimi odstopanji. Ura pa medtem teče...
Ravno pred parimi dnevi sem poslušala nosečnico s plani, kam in kako bo vse šla, ko se mali rodi in kako ne razume teh staršev...bla, bla, bla....In moja jetra so se smejala (verjetno zaradi tega, ker so zadnji deci na eks prereciklirala pred kakim letom), in vsi moji notranji organi so se smejali... "Boš že dojela, draga moja, kaj so plani, ko se otrok rodi!" Sama sem imela samo en (1!!!!!) plan oziroma plančič, pa se mi je še ta podrl....in kaj je pri vsem tem najbolj zanimivo.... Sploh se nisem vznemirjala!... Plani se rodijo in umrejo, nekatere uresničimo, drugih pač ne, nekatere bomo morda kdaj oživili...pa kaj, pojdimo s tokom!  Pojdimo skupaj z našim novim Začetkom!
Evo, moj Začetek se je lihkar zbudil in počasi bom morala zapustit blog in mu it delat družbo. Spet od začetka... jest, podret kup, previt... vmes se nama bo mogoče ratalo zapeljat do Brd... ura pa teče... ampak tekla bo ravno tako, ali pogledamo na njo ali ne. Po eni strani zavidam "beba" svetu, ki lahko živi brez ure in časovnih norm. V bistvu se lahko od njih naučimo, kaj pomeni poslušat svoje telo in svoje potebe. To kar nas zdaj uči na kupe knjig, nas lahko pravzaprav naučijo naši mali otroci!

PS: Pralni stroj spet pere!

Gremo na dopust!!!!

Ola, končno so izpiti in podobne obveznosti za mano in več mene ima moj mali sin in tudi blog. Moram rečt, da sem ga prav pogrešala... končno vam bom spet lahko kaj bolj sproščeno napisala. Misli mi že letijo, škoda le, ker so prsti tako počasni in ne utegnem hitreje tipkat....
Ja, in končno se bo našel čas za dopust... ravno sedaj se borim s seznami potrebščin, ki jih nujno potrebujemo za letovanje. Kje so časi, ko sem vrgla japonke in dvoje kratkih hlač v nahrbtnik in se vkrcala na trajekt za Grčijo? Anja, zbudi se!!!! Tistih časov ni več... prvič v življenju si dopust rezervirala 3 mesece prej, greš v apartma za 10 dni, kuhala boš sama in s sabo rabiš milijon stvari... tako pač je! Tako hodijo na dopust slovenske družine že desetletja in tudi, če sem sanjala o izjemah, letos temu ne bo tako (Upanje umre zadnje.)! Kljub vsemu študiranju, kako bi naredil drugače, prideš na stokrat preverjeno klasiko! Dingggg! Najbrž zato, ker se to obnese, ne?! Ampak do zdaj mi to ni bilo jasno oziroma mi ni hotelo bit jasno.
Kljub vsemu pa se dopusta veselim... komaj čakam, da mi bo cele dneve sijalo sonce... da bom gledala mojega sinkota, ki čofota v napihljivem čolnu s klobučkom na glavi... komaj čakam, da si bo moj mali prvič zatlačil lubenico v usta... komaj čakam...!!!
Ne vem, kaj se spremeni... Se spremeni človek? Se spremenijo pričakovanja? V bistvu sploh ni pomembno, kaj se spremeni... pomembno je, da si zadovoljen, da komaj čakaš... kljub tedenskim pripravam za tedenski dopust, kljub tisočim stvarem, ki jih je treba kupit, kljub ZZZS- ju, kljub temu, da ne vem, kako bova stlačila vse v avto (enoprostorca!)...
Ob mali pikici ne pozabiš brezskrbnih potepov, peska med prsti, vetra v laseh, pitja piva ob 11h dopoldan... le prioritete so drugačne... skrb za svojo lastno svobodo pač postaviš na drugo mesto! Ja, tako preprosto je to!

Enoprostorec ali "kam naj vse to dam?"

O ja, tudi sama sem bila pred rojstvom mojega sinka stoodstotno prepričana, da če je mojim staršem zneslo natrpat 5- člansko družino s tremi majhnimi otroci z vso opremo za 10 dnevni dopust v Lado (naši sosedje so iste manevre počeli s fičkom!), bo pa ja tudi meni uspelo s Polotom. In enim otrokom, ne s tremi. In vsakič, ko mi je kdorkoli omenil, da bi si bilo fino umislit enoprostorca, sem se samo potiho jezila na razvajence okoli mene in si mislila svoje ( "Pa kaj ste se vi vedno tovorili v busu ali kaj?"). No, pa sem se vštela. Časi so se spremenili. Naši starši niso imeli ogromnega avtosedeža, ampak smo po potrebi sedeli na zadnjem sedežu mami v naročju, niso imeli vozička v velikosti Apola 13 oziroma ga sploh niso imeli, ni bilo prenosnih posteljic, prenosnih jogijev, 33 različnih vrst kengurujev in nosilk, ležalnikov, previjalnih podlog in podobnih stvari... in nenazadnje niso bili tako komot in tudi ne tako preobremenjeni s "če tega ne bomo imeli, naši otroci ne bojo preživeli". (Ne vem, ali zaradi tega, ker pač vseh teh stvari ni bilo na tržišču ali so bili res to otroci cvetja in se pač niso sekirali-moji so na primer voziček imeli, pa ga niso nikamor vlačili s sabo.)

i

In rodil se je mali- midva pa še vedno brez enoprostorca. Če je že zmagal pri selitvi v večje stanovanje, do katere sem imela enake pomisleke, mu nisem smela dovoliti, da bi zmagal še bitko z avtom. Iz porodnišnice domov je še nekako šlo... pri naslednjih izhodih pa se je postopoma začelo. Jajček+midva+voziček=poln Clio ( V Polotu je ostalo placa lih še za našo Lori, brez psa se namreč nikamor ne odpravimo). In kam s "špežo"? Tako da niti v trgovino nismo mogli skupaj. Na nedeljska kosila k babici smo se vozili vsi natlačeni, iz avta je gledalo nekaj oči - to je bil tisti od nas, ki je imel srečo, da je lahko kukal čez rob okna. In potem mi je dalo mislit... Kako naj se odpravimo kam dlje od desetih minut vožnje? Kako naj grem domov???!!! Kako naj natlačim še 1000 prepotrebnih stvari, brez katerih se bojda ne preživi, v Cliota??? Nemogoče!!! Po nekajtedenski izposoji avta je na dvorišču zasijal ENOPROSTOREC (Podrobnosti o tem, kakšne so cene in kako smo krpali evre itak nobenega ne zanimajo). In smo lažje zadihali... enoprostorsko...

In podobna zgodba se je zgodila s stanovanjem, le da sem tukaj prej popustila... Kam s previjalno, košaro, posteljico, ležalniki, igralnim centrom... oblekicami, pleničkami...?... Vendar o tem raje kdaj drugič.

Ne morem več

"Ne (z)morem več!" je rekel danes ponoči naš pralni stroj. Ubogi revež je že v n-to zaganjal centrifugo, ko sem se končno zbudila... in verjemite, če bi znala, bi mu pomagala. Ubožček se mi je prav zasmilil... Nekako mu je potem uspelo in je po nekaj urah maltranja spravil pranje do konca. Odločila sem se, da bom danes bolj prizanesljiva in ga ne bom obložila s tono perila, ampak samo s pol tone.

Ja, tako je to... če ste, preden je privekala mala štruca na svet, prali dva stroja na teden, jih boste potem vsaj štiri. Odločila sem se za pralne plenice in tako se opere še kakšen več. Ne moreš verjeti, da tako lično in tanko zloženi slinčki, kapice, nogavičke, žabice, postanejo tak velik kup umazanega perila. In pralni stroj pere. Sploh pa krpice in tetra plenice, s katerimi se briše vse mogoče (o podrobnostih raje ne bi). In pralni stroj spet pere. In potem se mu nekega dne zmeša - pri nas se je denimo to zgodilo včeraj ( pralni stroji vedno izberejo najugodnejši moment). Zmešan pralni stroj ne loči več med stopinjami, izpiranjem... največje težave pa mu dela centrifuga. In odide na sprehod po kopalnici.

Tako da, dragi moji, če pričakujete družinskega člana, se rajši odločite za Mercedesa med pralnimi stroji in ne kot jaz, ki sem mislila, da sem naredila kupčijo leta, ko sem za našega odštela 150 evričev. Saj ne, da bi našemu Matrixu kaj očitala, pere, ampak očitno so tone perila zanj preveč. Malo denarja, malo muzike.

Tako, medtem ko to pišem...Kaj dela pralni stroj? Ja itak, da pere!

Evo mene!

No, pa sem tukaj še moja malenkost. Sicer bi internetni svet preživel tudi brez mene, vendar sem mu dala možnost, da skupaj izboljšava njegovo preživetje oziroma preživetje vseh tistih (bodočih) mam in očetov, ki vsak dan iščejo ravnotežje med "biti jaz" in "biti mama/oče". In na splošno za vse, ki lovimo ravnotežje, ki hodimo po vrvi visoko nad mestom in iščemo ograjo, blazino... globoko spodaj pa vidimo samo trdi beton.

Kakorkoli, namesto, da bi se trenutno ukvarjala z jutrišnjo prezentacijo, rajši rešujem ravnotežje. Kar je po eni strani boljše početje, mar ne? Mali spi, njegov oče gleda TV in meni v bistvu ne preostane drugega kot, da tipkam (Če odštejem 4000 ur spanja v minusu, ampak tega itak nikoli ne bom nadoknadila). Prezentacijo. Ali kaj drugega.

Aja, ni moj namen preveč filozofirat (samo ob trenutkih slabosti), le delit stvari z vami, za katere bi bila zelo hvaležna, če bi mi jih kdo povedal... pa mi jih ni nobeden! Večina ljudi bluzi neke "žnj" (ker sploh ne vem, kako se temu reče), govorijo neresnico oziroma neuporabne stvari....bistva ti pa nihče ne pove! Nihče ne reče: "1+1=2", nekaj motovilijo in ti še bolj zakomplicirajo ravnotežje. Tega pa nihče noče, mar ne?!

Ker me je lih zaneslo k spanju in bom kmalu tudi sama odšla proti postelji, naj danes za začetek povem nekaj o počitku in imeti otroka (pa tudi vsako drugo odgovornost, očitno večjo od izpita ne medicinski fakulteti). Ga ni, počitka namreč! Prva dva meseca sem štela primankljaj spanja (po izpitu na faxu sem ga namreč vedno nadoknadla), zdaj ne štejem več... ker nima smisla!!! Ko se sprehajamo z vozičkom in koga srečamo, sinov oče na vsa usta razlaga, kako spimo ponoči. Seveda, ker ne doji 2-krat na noč! In malega vmes še preklada iz posteljce v posteljco, iz, v, iz... ne vem več... in potem sem zjutraj vsa munjena... nato se zbudi mali ter se mi nasmeje s svojim "gummy" nasmeškom in je v trenutku vse pozabljeno... Rada sem mama!!!

In vsak dan znova rada lovim ravnotežje med utrujenostjo in nasmehi mojega malega Začetka!