Bela postelja

Pride tistih nekaj tednov, ki bi jih najraje izbrisal iz svojega življenja, a kljub temu teče dalje, ne ozirajoč se na nas in drobne malenkosti, ki nas pestijo. Ni pa zato nič lažje. Majhne težave predstavljajo za majhne ljudi velike probleme in dileme.

Nekaj noči po izvidu nuhalne svetline zagotovo nisem spala, čez dan stvari še nekoliko zracionaliziraš in glava razume verjetnostne izračune, možnosti in nadaljnje postopke. Ponoči, v tišini pa te zasujejo kromosomi, genetske napake in ti ukradejo še tistih nekaj ur spanca, ki bi jih tako potreboval. Po nekaj dneh, ko razmisliš in se predvsem sprijazniš, je lažje.

Ampak da ne bi bilo prelahko, se je na lepo nedeljsko popoldne, ko sem se z družino sprehajala po Kopru, lizala sladoled in štela oblake na nebu, ulila kri iz mene in naenkrat sem bila mokra do kolen. V trenutku prepričana, da je konec. Po eni strani sem bila prestrašena, po drugi pa olajšana, ker je narava prevzela moje breme. Toda na ultrazvoku je zgledal zarodek čisto zadovoljen, kri pa je iz mene kar naprej curljala. Niti stroki ni bilo jasno. Polegli so me v belo posteljo in ponovno pustili s strašno nočjo.

Naslednji dan sem vsa neprespana, zaskrbljena hotela samo domov...in sem šla. Nato sem bila en dan v službi, naslednje jutro, ko je zvonila budilka, pa sem takoj, ko sem se dvignila iz postelje ponovno začutila, da teče, kaj teče, lije. Tokrat še huje. Strdki, ki so zapuščali moje telo so bili veliki kot listi lipe, ki jo pravkar gledam skozi okno. In se je ponovila zgodba, le da tokrat ni bilo več tako hudo. Zame. Opremila sem se z revijami, križankami in preživela še en dan v beli postelji. Mislim, da bom, če se še enkrat ponovi (po malem krvavim tako ali tako ves čas), raje od bele bolnišnične postelje izbrala svojo domačo. Rumeno. Kot sonce.

Napisano 12.5.2015, trajanje nosečnosti 14 tednov.

Solze

Namesto, da bi sedaj na FB-ju in oglasnih deskah po vasi objavljala, da bo Svit postal ponosni starejši bratec, se mi trga srce. Danes sem namreč opravila meritev nuhalne svetline in v rokah že imam napotnico za nadaljnje preiskave. Izvid slab. Možnost za kromosomske, srčne in druge napake velika. In najbolj boli to, da vem, kaj vse to pomeni. Čeprav so številke na izvidu, ko jih pretopiš v odstotke, še vedno relativno majhne, name in na nerojenega otroka prežijo kot hijene v temi. Ne vidiš jih, a slišiš njihov glas. Veš, da so blizu... preblizu.


In glas zdravnice: "Tudi, če bodo vse nadaljnje preiskave uredu, ima še vedno otrok lahko prirojeno napako. Predvsem srčno. Pa tudi druge." Z brezobličnim izrazom sem samo kimala, nato pa se čez kake dve ure v ordinaciji svojega ginekologa skoraj razjokala. Malo je manjkalo. Pač nisem tak tip. Solze so za domače stene. Z Deanom sva se v nekaj stavkih pogovorila. V bistvu sva se strinjala, tako kot ponavadi. Po besednih solatah pa tako ali tako moj mož ne slovi pretirano. Čeprav je on iskal krivce in rožljal z orožjem, medicinske izraze je tako ali tako razumel le na pol, me je vseeno poskušal razumeti. In to šteje. Kljub temu, da vseeno včasih najbolj pomaga, če lahko z nekom premelješ. Jaz nimam s kom. Ampak bomo preživeli.

Napisano 30.4.2015 pozno zvečer, trajanje nosečnosti: 12 tednov in 2 dneva.

Želodec

Moj dan zgleda nekako takole....če je idealen in seveda vmes ni potrebno v službo ali po opravkih...

Ko se zjutraj zbudim, je stanje še stabilno in imam občutek, da bo ta dan nekoliko boljši... dokler ne vstanem iz postelje in se mi prvič, le kdo bi vedel vzrok, dvigne antiperistaltični val (val, ki deluje kontra normalnemu prebavnemu toku) iz želodca in povzroči epizodo napadov siljenja na bruhanje. Dobro jutro, sonce! In moj želodec! Odprem okna in ko vame butne svež kraški zrak se želodec toliko umiri, da lahko odpešačim v spodnje nadstropje. Če me spodaj čakajo polulana tla, to pomeni uničen preostanek dneva.... želodec se tako razkuri, da ga nikakor ne morem več umiriti. Zato sem se naučila dihati selektivno. Najprej malo z eno nosnico in če en receptor mojih možgan zazna neugodno aromo, vlažnost ali gostoto, jo čim prej ucvrem stran.

Naslednje poglavje je sprehod do hladilnika. Kava, moja prijateljica iz prejšnjih časov, se mi itak bruha, tako da je niti ne poskusim kuhat. Želodec ima rad čaj in sokove, bolj so sladki, bolj so mu všeč. Res je po meni! Že pri zajtrku se začne dnevna dilema: Kaj jesti? Meso sploh ne pride v poštev, paradižnika videti ne morem, sirnih namazov še manj. Pico, testenine in vso podobno božansko hrano, za katero sicer lahko skoraj ubijam, želodec naravnost sovraži. Jedla bi sladoled, lahko petkrat na dan, sadne jogurte, sadne solate po možnosti s smetano, juhe, rižote, močnike, pudinge....obvezno močnato, če je sladko, še toliko bolje. Res bo po meni! Ginekolog, začuden, da imam še vedno težave s slabostjo in hrano, pravi, da moram gristi prepečenec, slane palčke in slane ribice. Samo, ko pomislim na prepečenec iz porodnišnice ali sezamove slane ribice, se mi dviga v želodcu. Po moje ni bil nikoli noseč....

Je pa zanimivo to, pri vseh bitkah z želodcem, epizodah siljenja na bruhanje, antiperistaltiki, slabosti, nisem niti enkrat samkrat bruhala. Bog ne daj, de bi moja rit zavrgla kakšen gram sladoleda!

Napisano 30.4.2015, trajanje nosečnosti: 12 tednov in 2 dneva.

Pikica

Danes sem opravila prvi pregled pri ginekologu. Čeprav je že drugič prvič, je občutek vseeno čuden...mešanica pričakovanja, tesnobe in upanja. Ko me je zagledal ginekolog na vratih je kar zletelo iz njegovih ust: " To je bilo pa res hitro!" Očitno se je zavedal nepremišljenosti svoje izjave: "No, saj če so ljudje zdravi in trenutek pravi...ampak čakajte (op.a. pogleda datum odstranitve materničnega vložka), ne, to je bilo res hitro!" Hm, nisem vedela kaj naj mu rečem, ali se moram zagovarjat ali opravičevat ali naj mu kar natresem deset vprašanj, ki so mi takrat krožila po možganih...
Nato sva odšla še na ultrazvok in tam sem na ekranu prvič videla svojo pikico...še čisto majhno, veliko komaj nekaj milimetrov...kot nora sem v pikici iskala majhno utripajočo lučko...pa je takoj vskočil in mi pokazal srček...ufff, utripa!!!
Ko sem se že oblačila za zaveso je dodal: "Ja, pa plod je eden!" UUUU, do tega trenutka nisem niti pomislila, da bi lahko bila dva...toliko nevarnosti, vprašanj in dilem mi je prinesel vsak dan, da na to resnično nisem....in ja, ufffaaa, samo en je! Mislim, da je en plod v tem trenutku dovolj! Po meri zame. Če bi z najino hitrostjo lahko naredila dva, bi bilo pa res neverjetno.

Napisano 31.3.2015, trajanje nosečnosti. 8 tednov.

Viktorija

Imam občutek, da bo tokrat punčka...ne vem točno zakaj, občutek pač, če se motim, preprosto spremenimo v Viktor, brez težav...tako ali tako se od vedno bolj razumem s fanti. Saj veste, z ženskami so same težave...haha...mislim, da veste tudi to, da ne mislim resno. Ali pač...
.
Ta otrok bo, če se rodi živ in zdrav (trenutno ni potrjeno niti to, da sem še noseča in je nosečnost na mestu, kjer mora biti), resnični zmagovalec. In zame bo, čeprav mogoče na papirju in pred zakonom ne bo nosil tega imena, vedno zmagal. Da kot skupek celic preživiš mamino kroženje na Infekcijski kliniki, si kot drobna morula vseeno upaš ugnezdit v maternico mame, ki se sprehaja pod rentgenskimi žarki (mama ne ve, da se pripravljaš na zraščanje z njenim reproduktivnim organom in zato hodi po otroke na rentgen), potem krvavitev v 6. tednu, ko sem zagledala rdeč flek na toaletnem papirju in me je skoraj kap, pa napad ošpic in ničkoliko stikov z njimi, ko si manjši od zrna graha...pa CMV kolitisi, gripe...barvanje ograje, brušenje vrat...
Ja, če vse to preživiš in premagaš še preden mami postane slabo in jo sili na bruhanje ter preden prvič pomahaš na ultrazvoku, potem zate v življenju res ne bo ovir...in ne moreš bit nič drugega kot Viktorija! Zmagovalka!

Napisano 17.3.2015, trajanje nosečnosti: 6 tednov.