Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca!

In smo prišli...do konca leta 2011....365-krat smo prestopili in prišli do novega začetka...in tako vsako leto znova in znova, do....da, do pravega konca ali pa še večjega začetka...kakor se vzamete in kakor verjamete!

Ne maram nostalgičnih govorov in ne maram objokovanja v smislu..."Samo še danes in nikoli več...smrk, smrk..." Kaj nam bo to?! Jutri je nov dan, novo jutro, nov začetek...izkoristimo ga, dokler imamo to možnost!

Bi pa vseeno potegnila eno majhno, vsaj tako črtkano črto pod leto 2011...kajti, to je bilo zame prav posebno leto...samo 8-krat sem prestopila in v moje življenje je stopil moj sin in mi ga obrnil na glavo...moja usta je obrnil navzgor v nasmeh, mojim očem je dodal še tisti dve iskrici...to leto je pomenilo še marsikaj, v bistvu velik preskok, vendar je prvi kamenček sprožila skoraj štirikilska štruca, ki je Anji dala novo ime-MAMA!
Celo več, to leto se je rodila tudi mama.si, ki z vami deli trenutke veselja, ogorčenosti, jeze, nerazumevanja, vzhičenja...

...in to leto sem nenazadnje delila z vami, ki vse to prebirate, ki si vzamete pet minut časa in me spustite v svoj nasmeh. Hvala!

Bodi dovolj...danes je Silvestrovo...dvignite kozarce visoko in pojdite novim zmagam naproti!

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice,

a v sebi – do rdečice

čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič

do krova in pravega kova

poskusi

vnovič

in zopet

in znova.

Tone Pavček

Igra živcev

Kopanje malega je postala že prava rutina, se mi zdi, da ta obred opravimo z levo roko...vendar se vedno najde nekaj, kar dogajanje popestri...tako, da mami ni dolgčas!

"Mali električist"

In tako smo se preselili v kopalnico, novorojenček je zrasel že skoraj v moža in banjica je postala premajhna, možje se pač kopajo v pravi kadi. Mali mož je pa še vedno premajhen, da bi se namilil, namazal, si očistil ušesa in se nenazadnje oblekel....in tako smo se spet šli mizarje in skonstruirali previjalno, no sedaj rečemo lahko temu že skoraj preoblačilna, mizico na pralnem stroju....in glej ga zlomka na dosegu je, ne boste verjeli, vtičnica. Ker si pač za naše najeto stanovanjce (da na bo pomote, prekrasno je) nismo sami risali načrta, se je pač vtičnica znašla na tako pripravnem mestu za malega in tako nepripravnem zame....in vsakič, ko se kopamo, oziroma preoblačimo, ista zgodba...mokri prstki kar sami lezejo v luknje, a meni vsaka kocina posebej v vertikalo...in res nikoli ne bom razumela, kaj za vraga je tako zanimivega je na teh vtičnicah...niso pisane, niso nesimetrične, krogec in dve luknji, res nič posebnega...a deset igračk, ki vibrirajo, se mečejo na bok, skačejo in spuščajo glasove med traktorjem in polnim panjem čebel nima "za burek" proti VTIČNICI.

Ne vem ali je to tudi malo v genih (čeprav resnično dvomim), ker je že moj brat nekoč izvajal eksperimente z žeblji in vtičnico...no, vse skupaj je rezultiralo v poletu čez dnevno sobo....na srečo brez dolgoročnih posledic....hm, nikoli pa nisem razmišljala, zakaj sva druga dva blond, on pa temen....no, najbrž zgolj naključje...

No, sedaj se vsakič, ko se poslužimo naše improvizirane mizice začne igra živcev oz trikotnik, v katerem sem živčna samo jaz. " Ne, pusti...tega ne tikamo...sedaj se bova oblekla...poglej kremico..." ...brez konca...in prav nobena beseda ne odžene prstkov stran od dveh luknjic....In kljub temu, da sem si rekla, da se z malim ne bom prerekala in pogajala (spet ena ideja o vzgajanju, ki odpove pri prvi vtičnici!)...saj veste, naj stvar izkusi po načelu: Osel gre enkrat na led. Tukaj to odpove, kajti ne želim si, da bi ga "pošlatalo" 220 voltov, res ne...si predstavljate, mala poučna lekcija z 220 volti....hm, naj gre na led rajši kje drugje! On pa kar vztraja...desetkrat umakneš rokice, desetkrat nazaj k teti vtičnici...in ko mi je dovolj in povzdignem glas in na silo umaknem rokici stran...se po kopalnici razleže glasen jok!!!

Vsaj malo vere

Vera oziroma še boljše, religija me je vedno zanimala...in to kljub temu, da se nimam za religioznega človeka...no, ne morem reči, da sem ravno ateist...pravzaprav ateisti zame ne obstajajo, kajti po moje najde vsak nekje svojega boga...vsaj malo boga...čeprav je pa res, da si nekateri to težko priznamo...

Mogoče to ni ravno tema, ki spada v kontekst...no, ali pa toliko bolj, ker je vprašanje o veri, potem ko postaneš starš, še toliko bolj aktualno...tema pa sigurno spada v ta čas...v december, ko kar naenkrat vsi postanemo vsaj malo religiozni in naivno verjamemo, da so poti tako preproste, kot nam jih na vsakem veselodecemberskem koraku predstavljajo (nekako takole: delo-plača-bankomat-denarnica-hipermarket-odvečna hrana ali jelenček za na vrata)...pa niso....

In kaj sem, če nisem ateist? No, potem sem najverjetneje teist....Hm, kje je potem skrit ta moj te? Skrit je v moji poti, ki jo prehodim vsak dan, skrit v veri v dobro in veri v konstruktivna pogovore, skriva se tudi v ohranjanju energije, ljubezni do narave, poslušanju vetra, vohanju morja, domuje v belih plesočih snežinkah, v skritih gozdnih stezicah, čisto na vrhu gora in v neskončni črti na obzorju....In tukaj je kot na dlani odgovor na vprašanje, ki me je glodalo dolge mesece....ali lahko mojemu malemu Začetku ponudim vsaj malo vere? Seveda lahko...vera v življenje je rodila njega, vera v ohranjanje energije ga spremlja vsak dan, vera v življenje z naravo mu je bila položena v zibko (no bolj v košarico)....ime svojega boga si bo izbral pa sam, če bo seveda čutil potrebo po tem! Dala sem ime njemu, svojim potem bo pač dal imena po lastni izbiri....v to verjamem in tukaj je največji del mojega boga - v lastni izbiri, v svobodi posameznika, da sprejema odločitve po svoji presoji....in na to na žalost premnoge religije pozabljajo...škoda...

Eksanje nočnega mlekopitja

Še dobro da s kolegico nisva ustanovili tajnega, šifriranega in strogo varovanega društva Nočnih mlekopivcev. Kajti oni (prijateljica, mali in vsi ostali vpleteni v ciklus nočnega mlekopitja) bi leteli ven že pred približno tremi tedni, no sedaj bi pa letela ven še druga dva ustanovna člana...ja prav ste prebrali...prespali smo noč! In to ne eno noč, temveč kar tri noči zapored (nisem si upala lih po prvi noči naredit cele žurke)! In upam, da smo s tem zaključili poglavje nočnega mlekopitja....

Prav zanimivo...nikoli si ne bi mislila, da je to tak praznik, ko prespiš celo noč....Se spomnim, ko sem šla po porodu pobrat šive in je ginekologinja rekla: " Boste vidla, ko boste prespala vso noč, boste nazdravljali s šampanjcem na to! " Nisem prav dobro razumela, v čem je tak velik dil...hm, zdaj mi je točno jasno.. Potek je nekako tak....jok...ura...jeeeee! 6.15! Jeeeeee! Ratalo mi je spat celih 6 ur neprekinjeno....brez visenja čez ograjo otroške posteljice, brez iskanja dude ali bluzenja brez nogavic po stanovanju v pripravljanju še ene doze mleka...Ali še boljša varianta....budilka...Budilka? Ja, ko te zbudi budilka! In pogledaš malega, ki sladko sanja neprej....Včasih sem budilko sovražila bolj kot vse na svetu, zdaj pa postaja njen zvok kot dežela Eldorado....Le kdo bi si mislil?!

Najprimernejši trenutek

V takih trenutkih imam življenje še posebej rada....mali sladko spi v svoji posteljici in sanja sanje velikega moža, moja mala Lori mi greje noge, moj je na prednovoletni zabavi in predvidevam, da se ima lepo, iz radija prihaja prijetna glasba, lučke na pravkar narejeni jelki skrbijo za romantiko in iz kuhinje prijetno diši po svežem pecivu...ja, in najpomembneje, čas imam za mojega elektronskega prijatelja, ki z mano deli izkušnje in ni potrebno, da so vedno stresne. Življenje je lahko tudi harmonično in umirjeno, vsaj včasih.

Opažam, da je  je prihod otročka moje življenje osedlal...kaj za vraga, si najbrž mislite...prej je bilo življenje kot vihrav konj, brez sedla in obveznosti, brezskrbno se je potikal po prostranih pašnikih, gozdovih, iskal srečo z nemirnim srcem...zdaj ima ta konj isto iskrico v očeh, vendar je nekoliko bolj umirjen, obrzdan, stvari ga ne spravijo toliko s tira, pa tudi zaščitniški je bolj, do sebe in do svojega žrebička ( no, če smo že pri tem, potem govorimo o kobili...)...konj verjame vase in točno ve kaj in kam hoče... ve, da se mora vsaj delati, da zna in ve....
Pred kratkim sem prebirala ne tako maloštevilne forume o ugodnem (pazite izraz) času za otroka...mimogrede, enkrat bomo morali obdelati tudi to, o čem se na forumu ne pogovarjajo (potem bo bolj na kratko, ker forumi res nimajo meja)... no, in na forumih razpravljajo kdaj otroka in kdaj ne, zakaj ob točno določenem trenutku, koliko moreš imet našparano...bla bla bla...nihče pa ni omenil tega, da najugodnejšega časa ni...da bo vedno nekaj, kar bo izgovor za tako ali drugačno odločitev....sploh ne vem čemu so potrebni izgovori, kot da bi kdo nekoga silil...

Je pa res, da pride najugodnejši trenutek sam oziroma je vedno tukaj, če ga želimo občutiti. Mirnosti in sedla se ne da kupiti z našparanim denarjem, sreče se ne da zapreti v najdražjo otroško sobico...mogoče so otroci sami tisti, ki naredijo iz nas dovolj dobre ljudi.

In večeri kakor je današnji mi dajo mislit...kaj potrebujemo za tisto mirnost, prepričanost vase in bazalno srečo na kateri ustvarjamo nove sreče? Ni  pravega trenutka, smo le mi v času, ki nam je namenjen...kako ga bomo izkoristili in nenazadnje kaj smo pripravljeni tvegati, je pa v naših rokah....izgovori so pa za strahopetne!

Gensko predisponirani sedeči šestletniki

Se sliši zapleteno, ne? Saj v bistvu tudi je...ne da je zapleteno, po mojem je celo tako zapleteno, da je že nemogoče...kajti kaj imajo geni s tem, da skoraj šestletnik ne zmore sedeti štiri ure v šoli, da skoraj šestletnik (zaboga, opravka imamo s petletnim otrokom) na zmore poleg šole še košarke, verouka in treh ur klarineta na teden....kaj imajo geni s tem, mi v šestih letih faxa še ni uspelo ugotovit....da bi bilo na preambicioznih mamah za izvest eno nevrokirurško preobrazbo s sevanjem, pa vem že kar nekaj časa.....

Bodoči prvak v kravlu na 100m?

Danes sem se v garderobi preoblačila z mamo take vrste...ves čas je govoričila z drugimi mamami, pa učiteljico in ne vem s kom še vse, medtem ko je uniformo tlačila na obešalnik in obleko za v civilni svet nase...kako mali v šoli ne posluša, kako se boji pogledati učiteljici v oči, ker ima takega sina, kako...mislila sem, da je govora o kakem razvajenem štirinajstletniku, ki za vogali kadi travo, je že ves pretetoviran in prepirsan...no, ko je končala in sem jo vprašala (hm, še zdaj se čudim mojemu pogumu), koliko je ta bagabund pravzaprav star, me je pogledala s skrajno zaskrbljenim pogledom in rekla: " Šest! Skoraj šest..." Skoraj šest????!!!! In potem napol v opravičilo napol sama sebi dodala: " V družini ni nihče imel težav v šoli...on pa mi dela sramoto že v prvem razredu....saj naredi vse, ampak noče sedet...." Noče sedet???? Poznate kakega šestletnika ki hoče sedet in štiri ure bulit v zeleno (no, verjetno so zdaj kake druge barve) tablo? Kaj starši danes tem otrokom dajejo Helex  zjutraj v mleko ali kaj?

Bodoči dreser reševalnih psov?

No in potem je mama dalje hitela, da se ji mudi, ker mora malega peljat najprej v glasbeno, nato k angleščini....in še dodala: " Veš, včasih sem ful pretiravala....imela sem prevelika pričakovanja za mojega otroka...ampak potem spoznaš, da ne gre in niti v šoli ne more sledit..." Ma nemoj? Me prav zanima kaj je z njim počela...pri treh so najbrž šli na tečaj iz astronomske fizike ali pa na tečaj za pilota helikopterja!

Bodoči "Iztok Čop"? :D

Res ne vem v čem je fora in kaj imajo s tem geni! Kaj je tako težko otrokom pustit, da so otroci...Če sklepamo po genih potem bo moj mali upaljen tako ali drugače...ali sploh ne bo hotel v šolo in bo rajši tekal za žogo ali pa bo z veseljem hodil v šolo in ga bojo učitelji potiskali domov, ker ga ne bojo mogli prenašat....pa kaj! Najverjetneje bo nekaj čisto tretjega...In prav je tako! Otroci niso le konstrukti genov, so čisto pravi ljudje.....najmanj pa so konstrukti naših želja...čisto vseeno mi je ali bo jedrski fizik, prvak v dresurnem jahanju, avtoklepar ali bioenergetik...Če sklepam iz njegovih sedanjih interesov bo sigurno traktorist. Zanj si želim samo to, da počne tisto kar ga zares veseli, pa čeprav vsakega po malo, zanj si želim, da najde pozitivnost in srečo na svoji poti in pri iskanju prave poti bo vedno imel mojo podporo! Upam le, da bodo moje oči vedno na široko odprte za take in drugačne poti....

Veseli december

Spet je tu veseli december...mesec praznih denarnic, pridobivanja kilogramov, novih načrtov, lažnih stiskov rok in praznih obljub. Vedno znava razmišljam, kaj je tukaj tako veselega, ampak ne najdem odgovora...v bistvu bi mu morali reči stresni december...

Naša lanska smrekica

Pa ni bilo vedno tako...vsaj zame ne....december je vedno imel poseben čar! To je bil mesec, ki je bil drugačen! Z očetom sva nabrala mah, šla po smrečico (včasih v gozd, včasih v Novo gorico pred Splendid), čisto pravo, ki je imela vonj po smoli in iglicah in ne po prahu s kašče...obiskal nas je Miklavž z angelci v podobi sosedovih punčk, postavili smo jaslice in drevesce in iz peči je dišalo po pravi potici....Ne, ne sanjam...resnično je bilo tako, toda za moje starše je bil vseeno december mesec stresa...še danes se spomnim mame, kako je vsak tolar preračunala, da smo prišli skozi december in vzdihnila: " December je vedno najhujši, potem bomo že....", kako se je sekirala, ko brata niso pustili konec decembra iz vojske domov, kako mu je skrbno zavila potico in jo poslala...še danes ne vem ali je kdaj ta potica našla pot v Knjaževac....Da, tudi takrat je bil december stresen, vendar na drugačen način...nostalgično stresen...

Pa poglejte danes okoli sebe? Kaj je naredil marketing iz decembra? Stres smo potrojili in izgubili vso nostalgijo! December je poln plastike, ves se blešči in je kičast, a manjka mu najpomembnejši element, manjka mu duša! Vsi letamo po trgovinah, kupujemo, zavijamo, sestavljamo, zapravljamo ...a ne znamo obstati, ne znamo pogledati v oči, toplo stisniti roke in s prijatelji popiti kuhanega vina....vse smo poenostavili...po smrekico gremo v omaro, jaslice dela le malokdo, potice ne je nihče več, panetone kupimo spotoma v trgovini, Božiček nas čaka v Harvy Normanu...vse smo tako zelo poenostavili, naredili nenostalgičen instant božič...časa pa vseeno nimamo več! Čemu potem veseli december, če smo po poti izgubili vse tisto, čemur so dolgi mrzli zimski večeri namenjeni? Vse bi ovesili z lučkami in električnimi kamini...toda kje je ostal sij v očeh in toplina v srcih???

Lanske jaslice

Velikokrat sem razmišljala, da mogoče tiči "haklc" v otroških očeh...da je bil zame takrat december tako poseben, ker sem ga opazovala skozi otroške oči...skozi oči nepokvarjenosti, odkritosti in vere v dobro. In tako lahko samo upam, da se bo nekoč tudi moj sin z veseljem vračal v vse decembre in na sploh v otroške dni. Da mu bom kljub instant svetu vseeno znala pokazati svet v pravih barvah in pravi resnični namen določenih obredov in praznovanj.

Topel, poseben in čisto vaš december vam želim! Še bolj pa si želim, da bi pravo sporočilo decembra znali predati tudi naprej našim malim Začetkom.....

Omizje

Volitve. Zadnji teden pred volitvami. Začuda, kljub vsemu kreganju in negativni energiji, ki se vleče po slovenskem zraku, moj mali vseeno sladko spi. Hvala bogu, vsaj on...zaenkrat ga še ne skrbi in njegova mama si želi, da ga nikoli ne bi skrbelo...vendar se bojim, da ne bo tako....

Ravno med pogovorom z blogom, mi na uho udarja omizje, moje uho je preutrujeno in naveličano, ampak zelo senzibilno za laži....Mar jih ne slišite? Mene prav bolijo, moje uho je že kar vijoličasto od frekvence sprejemanja laži na minuto...vedno isto...in ne moreš verjet! VEDNO NASEDEMO! Vsake štiri leta, tokrat celo na tri leta upamo, da bo boljše, da bo drugače, da bo nekdo poskrbel tudi za navadnega državljana...Upate še? Imate vijoličasta ušesa? Ali sploh ne slišite več? To je verjetno premo sorazmerno s tem koliko kampanj je stara vaša volilna pravica.....
.
Prav zanimivo...včeraj so se v bolnišnici, kjer sem na vajah skoraj pretepli trije starejši gospodje...v isti bolniški sobi se je znašlo več prezagretih političnih opcij in prepir je bil neizogiben, gospodje so že vihali pižame, ko so jih sestre z okrepitvami iz drugih oddelkov vlekle narazen...hmmm...nekatere tudi bolezen ne ustavi, ko gre za politično prepričanje....rajši kap, kot pa, da nekdo govori čez priljubljeno stranko...pa bi se tudi ta, ki je sedaj pameten na omizju tako žrtvoval zanj???....bi mogoče kupil stanovanje manj, da bi poklonil bolnišnici nov ultrazvok in temu dotičnemu gospodu sploh ne bi bilo treba lažat tam in čakat, da se najde luknja v čakalni vrsti...bi se mogoče odpovedal polaganju denarja na skrite račune in rajši vlagal v zaupanje državljanov? Dvomim...saj mu v bistvu ni treba...kljub temu, da je bandit, se zanj tepejo po bolnišnicah, po TV-ju ga gleda pol države in na volitvah mu bo svojo usodo zaupalo x % ljudi.....

In kaj me tukaj najbolj muči? Vse v redu in prav...dovolj sem stara, da vem, da je politika k**** in da nenazadnje vsi lažejo. Zgodbice o levih in desnih že dolgo ni več, tukaj je le zgodba o moči, vplivu in denarju....pa je to res ta svet, ki si ga želim predstaviti svojemu otroku? Naj ga učim, da bo pošten, pravičen in solidaren? Čemu le? V življenju bo uspešen le, če bo imel veščine, ki so čisto drugačne od mojih vrednot...Kaj pa si sploh želimo za naše otroke? In kaj je nenazadnje uspeh? Uspeh je le konstrukt naših prepričanj in do različnih uspehov vodijo različne poti....Vpliv, moč in denar sta cilj ene poti, do notranjega miru in mirnega sobivanja z drugimi in samim sabo pa se pride po čisto drugi pot.....po poti solidarnosti, pravičnosti, miru in medsebojne ljubezni! Odločitev ali bomo krenili na levo ali na desno pot, pa je vedno v naših rokah..važno je, da izberemo pravo pot...in tukaj je doma naša volilna pravica!